Slovenska heraldika

Goriška in Gradiščanska

Nastanek teritorialnih grbov v zgodnjem heraldičnem obdobju je bil običajno povezan s starejšim simbolom določenega ozemlja ali pa je šlo za prevzem grba teritorialnega gospoda, s čimer se srečamo v primeru Goriške, kjer se je uveljavil grb grofov Goriških (Goriško-Tirolskih), katerih teritorij je tudi bila. Z majhnimi odstopanji obstaja grb v tej obliki že od leta 1304. Spreminjalo se je le število razdelitev (brušenje) drugega polja, ki se je gibalo med štiri in osem, in se ustalilo na pet. Goriški grb je rezan na dve polji, v prvem modrem polju je zlat kronan lev, drugo polje pa je petkrat belo-rdeče brušeno.

Goriška in Gradiščanska sta od leta 1500 pripadali Habsburžanom (Gradiščanska od leta 1518) in uporabljali združen grb v obliki razcepljenega ščita, katerega desno polje je predstavljal grb Goriške, levo pa grb Gradiščanske. Gradiščanski grb je srebrn sidrasti križ, ki prekriva ščit deljen na zlato in modro polje.

Cesar Ferdinand III. je Gradiščansko skupaj z Oglejem leta 1647 povzdignil v pokneženo, državno neposredno grofijo in jo izročil vojvodi Krumau, knezu Eggenberškemu. Vendar je že leta 1717 grofija zopet prišla nazaj pod Avstrijo in se leta 1754 združila z Goriško.

Z začetkom 19. stoletja je Napoleon prevzel oblast nad Goriško in Gradiščansko in med leti 1809 in 1813 ustanovil Ilirske province z Ljubljano kot prestolnico. Po vrnitvi ozemelj je bilo leta 1816 ustanovljeno titularno Ilirsko kraljestvo s skupno upravo združenih dežel Koroške, Kranjske, Goriške in Gradiščanske, Istre in Trsta, ter trajalo do leta 1849 (tudi Ilirska Hrvaška do leta 1822). Kraljestvo je imelo tudi svoj grb, ki je predstavljen v poglavju poleg grba dežele Kranjske. Z reorganizacijo leta 1849 pa se je oblikovala Primorska, ki je obsegala Goriško in Gradiščansko, Istro in Trst, kjer je bil tudi upraviltelj. Skupni primorski grb je imel kvadrirano polje (razdeljeno na štiri polja) na katerih so bili grbi Goriške, Gradiščanske, Trsta in Istre.