Slovenska heraldika

Istra

Zgodovinsko ozadje v Istri

Cerkveno oblast nad Istro je od 9. stoletja imel Oglej, od leta 1077 pa mu tudi uradno pripade oblast nad to mejno grofijo. Vendar so že v drugi polovici 10. stoletja Benečani učinkovito razširili svoj vpliv na obalna mesta istrskega polotoka, kar je v poznem srednjem veku pripeljalo do podreditve vseh zahodnoistrskih mest z izjemo Trsta in do politične razklanosti polotoka na priobalni in celinski teritorij, ki je trajala vse do konca beneške države leta 1797. Istra se je razklala že kmalu po sredi 13. stoletja. S tem je v notranjosti zrasla posebna dežela, ki je takrat po Spanheimih in Andeških pripadala Goriškim grofom na račun oglejskega patriarhata. Leta 1374 so za njimi dedovali Habsburžani, ki so leta 1797 pridobili vsa beneška istrska posestva in združili celoten polotok.

Grb

Istrski grb predstavlja rdeče opremljeno zlato kozo na modrem polju. Grb naj bi izviral iz simbola antične Istre, kar se je preneslo tako v beneško simboliko, kot tudi v grb mejne grofije Svetega rimskega cesarstva.

Z začetkom 19. stoletja je Napoleon prevzel oblast nad Istro in med leti 1809 in 1813 ustanovil Ilirske province z Ljubljano kot prestolnico. Po vrnitvi ozemelj je bilo leta 1816 ustanovljeno titularno Ilirsko kraljestvo s skupno upravo združenih dežel Koroške, Kranjske, Goriške in Gradiščanske, Istre in Trsta, ter trajalo do leta 1849 (tudi Ilirska Hrvaška do leta 1822). Kraljestvo je imelo tudi svoj grb, ki je predstavljen v poglavju poleg grba dežele Kranjske. Z reorganizacijo leta 1849 pa se je oblikovala Primorska, ki je obsegala Goriško in Gradiščansko, Istro in Trst, kjer je bil tudi upraviltelj. Skupni primorski grb je imel kvadrirano polje (razdeljeno na štiri polja) na katerih so bili grbi Goriške, Gradiščanske, Trsta in Istre.