Slovenska heraldika
SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI
Kranjska
Zgodovinsko ozadje na Kranjskem
Kranjska je bila v zadnjih desetletjih 12. stoletja teritorialno povsem razbita in razdeljena med pet velikih cerkvenih posestnikov (Oglej, Solnograd (Salzburg), Brižine (Freising), Briksen in Krka (Gurk)) ter še večje število visokoplemiških rodov (Andeški, Spanheimi, Otokarji, Ortenburžani, Vovoberžani, Bogenski, Višnjegorski). Dokler je obstajala tako močna konkurenca, je bil vsak poskus preboja v smeri deželnoknežje oblasti povezan z velikimi težavami in nasprotovanji. Iz takšne pat pozicije se je na prelomu iz 12. v 13. stoletje nad ostale začel dvigovati istrski mejni grof in kranjski "deželni grof" Henrik IV. Andechs. Kljub državnemu preklicu leta 1208 - zaradi domnevnega sodelovanja v umoru kralja Filipa je bil obtožen veleizdaje (crimen laesae maiestatis) in izgubil fevde, med njimi tudi mejnogrofovsko oblast v Istri in na Kranjskem (slednjo je imel v podfevdu od oglejskega patriarha), lastno alodialno posest ter vso čast (honor) - njegov položaj ni bil ogrožen. Leta 1218 je bil za oglejskega patriarha izvoljen njegov brat Bertold († 1251), kar je zgladilo spore in nasprotja med andeškimi in oglejskimi interesi. Henrik je v Istri obdržal naslov, mejnogrofovsko oblast pa je uveljavljal Bertold. Zato pa je patriarh na Kranjskem, kjer se do Henrikove smrti († 1228) tudi ni nikoli pojavil, prepustil oblast svojemu bratu in si pridržal le naslov. Oprt na moč gradov, posesti in številnih ministerialov, je Henrik v nekaterih točkah lahko začel vzpostavljati deželnoknežjo oblast. Vendar je Henrik IV. Andeški poleti 1228 umrl brez otrok, kar je povzročilo boj za andeško dediščino na Kranjskem, ki je v ta prostor pripeljal avstrijskega in štajerskega vojvodo Friderika II. Bojevitega Babenberžana, ki se je poročil z Agnezo († 1262), hčerjo Henrikovega brata meranskega vojvodo Otona I. Andeškega. Babenberžanom je ta dota prinesla skoraj celotno dediščino in že leta 1232 je Friderik svoji titulaturi dodal še naslov gospod Kranjske, dominus Carniolae. Vendar so Friderikovo deželnoknežjo oblast znotraj krajine omejevali vsaj še Vovberžani (oz. Strmški grofje) in Spanheimi, ki so si na svojih gospostvenih območjih na Kranjskem sami lastili deželnoknežje pravice. Po smrti vojvode Friderika II. je vladar zaupal goriškemu grofu Majnhardu III. oblast z naslovom glavarja (do leta 1250), kar je zbližalo glavna tekmeca za deželnoknežjo oblast na Kranjskem, oglejskega patriarha Bertolda in Ulrika Spanheimskega. Slednji se je leta 1248 poročil z Agnezo, patriarhovo nečakinjo in vdovo po Frideriku Babenberžanu, kar mu je prineslo andeško dediščino in njegov dominij na Kranjskem, sestavljen iz lastnih alodov, kot sta bila zlasti Ljubljana in Kostanjevica, ter iz cerkvenih fevdov, se je tako bistveno povečal. Ulrik je začel nositi naslov gospoda Kranjske, dominus Carniolae. Ko je ob smrti svojega očeta Bernarda leta 1256 postal še koroški vojvoda, se je v obrisih že kazal velik spanheimski dinastični teritorij od koroške do dolenjske Krke.
Po Ulrikovi smrti in porazu češkega kralja Otokarja II. leta 1278 je prišla Kranjska v habsburške roke in leta 1282 je kralj Rudolf I. proste državne fevde, vojvodini Avstrijo in Štajersko ter Kranjsko - kljub temu, da se Oglej svoji formalni pravici do Kranjske ni odpovedal, saj patriarhi še v 14. stoletju nekajkrat nosijo naslov marchio Carniolae -, podelil svojima sinovoma Albertu in Rudolfu. Vendar je Kranjsko že leta 1279 zastavil svojemu zavezniku, goriško - tirolskemu grofu Majnhardu, ki mu je nato leta 1286 v fevd podelil še vojvodino Koroško. Zaradi tega govorimo do leta 1335 (izumrtje Majnhardove linije Goriških grofov) o goriško - habsburškem ravnotežju, potem pa o neposrednem habsburškem gospostvu.
Grb
Meranski vojvoda Bertold IV. Andechs (1188 - 1204) naj bi prvi iz svoje rodbine na pečatih uporabljal orla, ki je postal stalna družinska oznaka. Grb "deželnega gospoda" Kranjske naj bi se strnil z vladanim teritorijem v deželni grb nekje že v prvi polovici 13. stoletja. Rdečega orla je uporabljal za Kranjsko tudi Habsburžan Rudolf IV. vsaj še do leta 1359, pozneje pa na njegovih in pečatih njegovih naslednikov Alberta III. in Leopolda III. že zasledimo orla s prsnim krajcem. Najprej je bil ta krajec razdeljen z navpičnimi črtami, kasneje pa že srečamo šahiranega v dveh progah in sicer na pečatu vojvode Ernesta Železnega († 1424). Vendar se do leta 1463 niso držali enotne predloge in celo pod enim in istim vladarjem srečamo orla z nerazdeljenim ali pa razdeljenim prsnim krajcem. Orlu je bil najverjetneje zaradi razlikovanja dodan prsni krajec v obdobju začetka vladavine Habsburžanov na Tirolskem (l. 1363), ki je prav tako podedovala andeški grb. Ob povzdigu Kranjske v vojvodino (l. 1364) naj bi se zaradi istega vzroka spremenila tudi barva orla iz rdeče v modro. Še leta 1320 se omenja grb Kranjske z rdečim, nekronanim orlom brez prsnega krajca na belem polju, v času cesarja Friderika III. pa je orel zagotovo moder že vsaj nekaj časa, prsni krajec pa srebrno-rdeče šahiran. Od druge polovice 14. stoletja dalje se v grbu pojavi tudi že zlato polje namesto prejšnjega srebrnega, vendar ne vedno.
Zaradi dedovanja po Ladislavu Posmrtniku (zadnji Albertinec - † 1457) se je vnel spor med cesarjem Friderikom III. in njegovim bratom Albertom. Albert je pridobil na svojo stran veljake Spodnje Avstrije, ki bi po pogodbi morala ostati cesarju, ker je sam dobil v dedno last Zgornjo Avstrijo. Zaradi neodločnega nastopa cesarja je brat pridobil na svojo stran tudi Dunajčane, ki so oktobra 1461 začeli oblegati cesarja v njegovem gradu. Poleg češkega kralja Jurija Podiebradskega (Jiří z Poděbrad) so mu med prvimi prišli na pomoč tudi zvesti plemiči iz Kranjske in njene Slovenske krajine. Kranjski plemiči so se decembra 1462 ob naskoku pred Dunajem izkazali za zelo hrabre in naporno delali noč in dan:
"da Sy vnns dann tag vnd nacht gearbait gutwilligklich vnd mit den ersten aus demselben vnserm furstentumb Krain vnd der march erhebt vns zugezogen seinn vnd mitsambt anndern vor derselben Stat Wienn mit Sturm mendlich (männlich) ertzaigt vnd beweiset haben"
Listina s katero je cesar Friderik III. v zahvalo, ker so mu kranjski plemiči priskočili na pomoč v obleganem Dunaju, izboljšal deželni grb
Arhiv RS - SI AS 1063, Zbirka listin, št. 716 (1463, januar 12., Dunajsko Novo mesto)
V zahvalo je Friderik III. kot rimski cesar in kranjski deželni knez v Dunajskem Novem mestu, že mesec po dogodkih, 12. januarja 1463 izdal odlok, v katerem je plemičem in deželi kot plačilo in odlikovanje spremenil oziroma "izboljšal" deželni grb. Grb dežele Kranjske je dobil orla s cesarsko krono, doslej srebrno-rdeč šahiran krajec je bil nadomeščen z zlato-rdečim. Enakega orla je dovolil tudi v šlemnem okrasu. Tej pergamentni listini je v barvah vrisan nov deželni grb: na zlatem polju poznogotskega polkrožnega ščita lebdi moder orel s cesarsko krono na glavi in 22-krat zlato-rdeče šahiranim prsnim krajcem. Zanimivo pa je, da so na listini tudi tace s kremplji narisane v zlati barvi, prav tako kljun. V kasnejših stoletjih so se pogostokrat vračali k Friderikovi listini, ker so se velikokrat pojavljale različne nepravilnosti in netočnosti pri upodabljanju grba.
Po terezijanskih in jožefinskih reformah je prišlo v monarhiji do mnogih sprememb, prav tako po francoski revoluciji in dunajskem kongresu. Cesar Franc I. je vladal novemu Avstrijskemu cesarstvu, ki je vsebovalo tudi novo združeno Ilirijo (Ilirsko kraljestvo). Birokratski sistem je kmalu začutil potrebo po novih razmerah in spremembah. S tem v zvezi je bila izvedena tudi revizija in regulacija grbov nekaterih dežel, med njimi tudi Kranjske. 17. novembra 1836 je bil stanovski odbor Kranjske obveščen o novem odloku dvorne pisarne glede cesarske titule novega cesarja Ferdinanda I. in o novem velikem, srednjem in majhnem grbu vojvodine Kranjske. Grb naj bi imel na srebrnem (belem) polju modrega kronanega orla, ki ima na prsih v dveh progah desetkrat srebrno-rdeče šahiran krajec. Stanovi so 10. aprila 1837 protestirali proti odloku dvorne pisarne s prošnjo, naj se grb ohrani v barvah Friderikove diplome. Vendar vlada ni reagirala, stanovi pa niso več urgirali in vse skupaj je zaspalo do leta 1848.
Tistega revolucionarnega leta pa je prišlo do hudega spora med stanovi, ki so še vedno zagovarjali stare "izboljšane" barve in ljudstvom, ki je zagovarjalo srebrno polje ščita, ki je bilo znova uveljavljeno leta 1836 z dekretom cesarja Ferdinanda. Prav iz teh barv tudi izhaja slovenska narodna zastava, ki je prvič slovesno zavihrala marca 1848. Ker je vsepovsod vrelo, je stanovski odbornik Coppini 20. aprila 1848 poslal na notranje ministrstvo prošnjo, da naj se končno razreši vloga stanov iz leta 1837 glede barv deželnega grba. Koncept te prošnje - v kateri stanovi na koncu izrazijo upanje, da se vojvodini Kranjski ne bo odvzelo leta 1463 podeljeno "izboljšanje" grba - je bil pred ekspeditom obravnavan na seji. Notranje ministrstvo je tokrat, glede na burne razmere, hitro razrešilo vlogo (19. junija 1848). Vladi je sporočilo, da se pridružuje novi regulaciji (l. 1836), vendar pa kranjskim deželnim stanovom za enkrat še dovoli uporabo rumeno-modro-rdeče kot kranjske deželne barve (v primeru, če bi bilo to res potrebno). Za tem so se pri ministru zglasili nekateri člani ljubljanskega slovenskega društva in več kranjskih državnih poslancev. Ker so na Dunaju doumeli, da je želja večine prebivalcev dežele Kranjske, da ostanejo barve kakršne so bile določene in potrjene od cesarja Ferdinanda I., je ministrstvo dokončno izjavilo v odloku 23. septembra 1848, da so kranjske deželne barve belo-modro-rdeča. Dekret je ilirski guverner grof Welsersheimb vročil kranjskim stanovom z dopisom dne 29. septembra 1848. Vlada pa je vendarle imela dovolj viharnega leta 1848 in se je bala kršitev javnega reda in miru, zato je v istem odloku dovolila provincialnim stanovom, da smejo zase uporabljati tudi še stare barve. Glede grbov na vseh stanovskih in ostalih javnih poslopjih pa je bila striktna, da strogo ostaja v veljavi obstoječi grb iz leta 1836.
4. aprila 1849 so bili grb in deželne barve znova potrjeni s cesarskim patentom, prav tako tudi z novo ureditvijo deželnih grbov leta 1915. Grb ni doživel bistvene spremembe, le prsni krajec je bil v dveh progah štirinajstkrat zlato-rdeče šahiran. Uporaba zlate barve v prsnem krajcu naj bi bila posledica uporabe nepravilne risane predloge. Odlok o kranjski deželni zastavi ministrstva notranjih zadev 12. avgusta 1916 oziroma deželnega predsednika na Kranjskem 15. avgusta 1916 vnovič določa, da so deželne barve po odloku iz leta 1848 še vedno bela-modra-rdeča.
Slovenska krajina (marka)
Leta 980 se prvič omenja Savinjska krajina (Sovuina), ki je obsegala porečje Savinje in na jugu preko Save segala vse do reke Krke. Za ta dolenjski del kasnejše Kranjske se je od sedemdesetih let 13. stoletja naprej začelo uveljavljati ime Slovenska marka (v jeziku listin Marchia Slavica, qua Windischmarich dicitur ali na kratko le Marchia), območje severno od Save pa je bilo priključeno Štajerski. Obe, Marka in Kranjska, se v listinah druge polovice 13. in v 14. stoletju vedno omenjata v medsebojni povezavi, kot par, a hkrati tudi kot samostojni teritorialno-politični enoti. Ob boku Avstriji, Štajerski in Koroški se obe označujeta kot deželi, dominija, kneževini ali provinci.
V času, ko je na Kranjskem izvajal oblast deželnega gospoda koroški vojvoda Ulrik III. Spanheim (sreda 13. stoletja), je prišlo do integracije plemstva iz Kranjske in Marke v skupno enoto in vojvoda je v upravnem smislu svojo posest v obeh upravljal kot celoto preko skupnega vicedoma. Tudi kasneje ni bilo drugače. Privilegij, naslovljen na Kranjce iz leta 1338, je veljal za enotno deželno plemstvo Kranjske in Slovenske marke. Sodno instanco plemstva iz obeh delov je predstavljalo ograjno sodišče v Ljubljani, ki mu je vedno načeloval skupni deželni glavar. Ločenima pojmoma navkljub sta bili Kranjska in Slovenska krajina že v času nastajanja dežele, v šestdesetih letih 13. stoletja, povezani v enotno teritorialno-politično tvorbo, pri čemer je slednja predstavljala zgolj geografski pojem.
V 14. stoletju je z nastankom posebne dežele t.i. Grofije v Marki in Metliki, ki je obsegala deželna sodišča goriških grofov v Slovenski krajini in Beli krajini, izraz Slovenska krajina pomenil vso goriško posest na Dolenjskem.
Delitev pade še bolj v oči potem, ko je vojvoda Rudolf IV. Habsburški v začetku 60. let 14. stoletja privzel naslov vojvoda Kranjske, kar je posledično pripeljalo do povzdiga dominija v vojvodino. Poslej naj bi obstajali vojvodina Kranjska in dominij Slovenska marka, saj je govora o herzogtum ze Krain in herscheft auf der Windischen Marich. Ločeno obravnavanje Kranjske in Slovenske marke se je odražalo tudi v praksi tituliranja Habsburžanov kot deželnih knezov vse do propada avstro-ogrske monarhije leta 1918.
Grb Slovenske krajine je bil v podobi črnega slovenskega klobuka z rdečimi trakovi na rumenem (zlatem) ali belem (srebrnem) ščitu. Slovenski klobuk je simbol s starodavnim izročilom. Podobne klobuke najdemo upodobljene že na situlah iz časa starejše železne dobe, v antiki so ga nosili svobodni državljani in ga imenovali pileus, osvobojencem pa so podelili "pileus liberatus" kot znamenje svobode. V srednjem veku je bil klobuk poleg krone znamenje pravnega položaja in je služil kot pokrivalo uglednim svobodnim možem. V Švabskem ogledalu (Schwabenspiegel, 1275) najdemo navedeno, da med obredom ustoličevanja na Gosposvetskem polju nadenejo novemu vojvodi siv slovenski klobuk s sivo vrvico (windischer Hut). Navsezadnje je tudi koroški vojvoda Henrik uporabljal na pečatu klobuk (brez vrvice s šopom petelinjih peres).
Ilirsko kraljestvo
Med leti 1809 in 1813 je Napoleon ustanovil Ilirske province z Ljubljano kot prestolnico. Po vrnitvi ozemelj je bilo leta 1816 ustanovljeno titularno Ilirsko kraljestvo s skupno upravo združenih dežel Kranjske, Koroške, Goriške in Gradiščanske, Istre in Trsta, ter trajalo do leta 1849 (tudi Ilirska Hrvaška do leta 1822).
Grb Ilirskega kraljestva je predstavljala zlata antična galeja, ki lebdi na modrem polju. Grb so snovali od leta 1814 do 1836 in ga uporabljali v srednjem in majhnem cesarskem grbu do leta 1915, v velikem pa do konca cesarstva tri leta kasneje.
Več o izvoru grba in zgodovini nastanka kraljestva Ilirije:
info@grboslovje.si telefon +38640626357