Slovenska heraldika
SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI
Štajerska
Štajerski grb je tesno povezan s prvim grbom vojvodine Koroške in skupaj izvirata neposredno iz antičnega simbola noriškega ozemlja in kasnejše Karantanije - panterja. Podobo panterja najdemo vklesano na številnih noriških kamnih, kasneje pa tudi kot motiv nakita ketlaške kulture (8. - 11. st.).
Zgodovinsko ozadje na Štajerskem
Leta 970 se prvič omenja posebna krajina ob srednji Muri med Bruckom na severu in Radgono na jugu, nekoliko kasneje pa že srečamo tudi njeno ime Karantanska krajina (marcha Karentana), ki jasno odraža svojo nekdanjo navezanost na vojvodino Koroško oz. Karantanijo. Leta 1012 je bila Karantanska krajina, s postavitvijo mejnega grofa te krajine Adalbera iz Eppensteina za koroškega vojvodo, po prekinitvi ponovno povezana s to vojvodino, vendar je že sredi 11. stoletja mejnogrofovsko oblast v krajini prevzela dinastija Traungaucev (ali Travenskih) oziroma Otokarjev.
Karantanska krajina je postala središče in izhodišče razvoja, ki je pripeljal do nastanka nove vojvodine in dežele Štajerske. Ugodne okoliščine dedovanja Otokarjev so tej mejnogrofovski dinastiji omogočile združitev večih grofij s Karantansko v vojvodino, ki je dobila ime po njihovem glavnem gradu v Traungauu (Steyr - Styraburg). Otokar IV. je bil leta 1180 povzdignjen v štajerskega vojvodo (dux Stirie), njegovo gospostveno območje pa v vojvodino Štajersko (ducatus Stirie). Pri nas je to gospostvo po dedovanju za Spanheimovcem Bernardom Mariborskim (leta 1147 sta se Otokar III. in Bernard udeležila druge križarske vojne iz katere se slednji ni vrnil in je svoje posesti v Podravski krajini zapustil Otokarju) obsegalo še Podravsko krajino (imenovano tudi Ptujska krajina - marchia Pitouiensi ali Krajina onstran gozda - marchia Transsiluana) in gospostvo Laško. Posesti leta 1192 izumrlih Otokarjev - Otokar III. in IV. sta bila pokopana v kartuzijanskem samostanu Žiče - so dedovali Babenberžani in jim vladali do leta 1246, ko so tudi oni izumrli. Nekje sredi 13. stoletja naj bi pripadel Štajerski še del nekdanje Savinjske mejne grofije (prvič omenjena 980 kot Sovuina) severno od Save (savinjsko-posoteljski prostor), dolenjski del te krajine pa je bil malce kasneje znan pod imenom Slovenska krajina oz. Marka (Marchia Sclavonica, que vulgo Windismarch dicitur) in je pripadel Kranjski.
Grb
Že takoj ob pojavu grbov imamo dokumentiran najstarejši grb Karantanske krajine - vzpenjajoč črn panter na belem ščitu - v obliki jezdnega pečata Otokarja III. Travenskega iz leta 1160. Vendar Karantanska krajina ni bila edina, ki je takrat uporabljala grb s panterjem, tega je uporabljala tudi vojvodina Koroška pod dinastijo Spanheimov. Po izumrtju Otokarjev so Babenberžani nadaljevali z uporabo štajerskega grba s črnim panterem na belem ščitu, ki ga najdemo na številnih pečatih iz začetka 13. stoletja. Na teh jezdnih pečatih ima jezdec v rokah tudi drog s praporom na katerem je prav tako narisana figura panterja. Še posebej je zanimiv protipečat (contrasigillum) iz leta 1217, na katerem vojvoda Leopold VI. nosi prapor s panterjem na obeh straneh pečata, čeprav drži na eni strani ščit z naslikanim panterjem, na drugi strani pečata pa orla, ki predstavlja Avstrijo. (Avstrija dobi svoj današnji grb - belo bruno na rdečem polju - šele okrog leta 1230.)
Okoli leta 1246 je prišlo do spora med vojvodinama Koroško in Štajersko zaradi uporabe enakega grba. Po razsodbi je morala Štajerska spremeniti podobo svojega grba, kar je pripeljalo do spremembe barv in sicer v grb z belim panterjem na zelenem polju. Štajerska zagotovo uporablja novo kombinacijo barv že od okrog leta 1260, kar je takrat zabeležil kronist Otokar v svoji Avstrijski rimani kroniki, ko omenja bitko pri Kroissenbrunu, opisal pa je barve štajerskega prapora. Koroška pa je ohranila še naprej stare barve (črna - bela) za katere izvemo že okrog leta 1210 na podlagi Eschenbachovega dela Parsifal.
Podoba sodobnega štajerskega grba - bel panter na zelenem polju - sega torej v obdobje srede 13. stoletja in se uporablja še danes.
Več o izvoru grba in rodbinskih povezavah:
Vojvodski klobuk
Na ščit štajerskega grba je običajno postavljen še vojvodski klobuk, ki je bil slavnostno pokrivalo vojvod. Štajerski vojvodski klobuk je posebnost in naj bi izviral še iz časa vojvode Ernesta Železnega († 1424), najverjetneje pa je še starejši. Upodobljenega lahko najdemo tudi na nagrobniku Ernesta Železnega v samostanu Reun pri Gradcu in na nagrobniku njegovega sina cesarja Friderika III. v katedrali sv. Štefana na Dunaju. Za časa cesarice Marije Terezije leta 1766 naj bi bilo ogrodje krone spremenjeno, listi (konice) so bili okrašeni z biseri in kapa obrobljena s hermelinom. Obroba naj bi bila napačno pritrjena, zato ima ta klobuk danes unikaten izgled. Klobuk so potem hranili na Dunaju do leta 1790, ko so štajerski stanovi zaprosili, da jim ga vrnejo. V 19. stoletju je bil znova obnovljen in ga danes hrani Deželni muzej v Gradcu.
info@grboslovje.si telefon +38640626357