Slovenska heraldika
SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI
Cerkvena heraldika
Najstarejši pečati škofov in opatov so bili pogosto iz dveh delov in so nosili na desni strani grb ustanove, na levi pa grb nosilca. V 15. stoletju sta se oba grba v skladu s heraldičnimi pravili združila v enega, ki je primarno nastopal kot grb cerkvenega teritorija (urada), sekundarno pa kot grb nosilca.
Vsebina cerkvenih grbov se ne razlikuje od ostalih, kar pa ne velja za komponente popolnega grba. Cerkveni grbi nimajo šlema, ogrinjala in šlemnega okrasa, ker namesto njih nastopa klobuk, kot položajna krona pa mitra in ostale častne oznake. Katoliška cerkev uporablja posebne položajne oznake, katerih uporaba je bila v zgodnejših obdobjih še precej neenotna zaradi nepoznavanja, samovolje in pomanjkanja jasnih pravil. Enotna uporaba hierarhičnih položajnih in častnih oznak se je začela dokaj pozno, šele proti koncu 18. stoletja.
Cerkvene položajne in častne oznake
- Tiara (papeška krona) je visoka bela kapa s tremi zlatimi kronskimi diademi z dragimi kamni in biseri, ki nosi na vrhu cesarsko jabolko, zadaj pa plapolata trakova z zlatim križem.
- Mitra (škofovska kapa) je poseben papežev privilegij podeljen kardinalom, patriarhom, nadškofom, škofom in opatom. Bela, koničasto-trikotna kapa okrašena z zlatim trakom, kamni in biseri, z zadaj visečima trakovoma s križem. Okrasitev mitre je lahko bogata ali pa enostavna.
- Klobuk (prelatov klobuk) ima ploski vrh in široka krajca, ter je na obeh straneh povezan z vrvicami, ki vsebujejo simetrično postavljene čope. Pojavil se je že v 14. stoletju, od leta 1833 pa je enotno določena tudi barva in število čopov kot položajna oznaka nosilca znotraj hierarhije.
Vsi ti klobuki lebdijo nad ščitom, kar je v nasprotju s heraldičnimi pravili. Dopolnilne položajne oznake so še papeški ključ, pastirska palica, sprevodni križ, pedum ali pastoral, potni prt itd.
info@grboslovje.si telefon +38640626357