

Lev in orel sta najpomembnejši heraldični živali in že sam pregovor pravi, da tisti, ki nima grba, uporablja leva. Prav lev in orel nazorno predstavljata zgodovinski sprehod med umetnostnimi stili stoletij.
Orel je simbol velikodušnosti, moči, božje sile, poguma in pravičnosti. Že v pradavnih kulturah starega vzhoda je veljal za kralja ptic, predstavljal najvišje božanstvo, božjo moč, oblast in poosebljal vladarja, sprva v Babilonu, kasneje pa v stari Perziji in celo pod Ptolemajci v Egiptu. V helenski Grčiji je bil znak Zevsa, v Rimskem cesarstvu pa simbol Jupitra. Orel antičnega Rima je bil tudi simbol cesarske moči in navsezadnje samega imperija. Tudi krščanska simbolika ga je vzela za svojega.
Karel Veliki je ob prenovi Rimskega cesarstva (l. 800) izbral orla kot simbol svetovnega vladarja. Kasneje je pod Otoningi zacvetela ideja o nadaljevanju Rimskega cesarstva z orlom kot znakom cesarske oblasti, Salijci pa so uporabljali celo predheraldični cesarski pečat v obliki orla.
Kot heraldična figura cesarskega poglavarja se je orel prvič pojavil leta 1140 v Svetovni kroniki škofa Otona iz Brižin (Otto von Freising). Pod Friderikom I. Rdečebradcem je bil zlat orel na črnem polju cesarski znak in grb cesarskega rodu, s Henrikom VI. pa se prvič pojav črn, rdeče opremljen orel na zlatem polju (v kasnejšem viru Codex Manese 1305 - 1340). Leta 1250 naj bi Friderik II. uporabljal črnega orla na zlatem polju kot kraljevi grb in že dvoglavega kot cesarskega. Vendar do tega obdobja srečujemo orle v različnih barvah in težko govorimo o točno definiranem grbu Svetega rimskega cesarstva. Grb se je ustalil šele nekako v drugi polovici 13. stoletja.
V 15. stoletju so nastale prve spremembe, orlova glava je dobila nimb (svetniški sij) in trup prsni ščit dednih dežel cesarja, kasneje pa nimb izgine, dodajajo pa razkošne dodatke, kot so žezlo, krona, cesarsko jabolko in meč. Kljun in kremplji (orlova oprema) se spremenijo iz rdeče v rumeno (zlato) s koncem starega cesarstva.
Orle so uporabljale oziroma prevzemale tudi družine, ki so bile zveste cesarju. Takšen orel se je preko grofov Andeških izoblikoval v grbu dežele Kranjske.
Tudi dvoglavi orel izhaja iz starega vzhoda, točneje kot pomemben simbol Hetitov, Asircev, Egipčanov in kasneje tudi Bizantincev.
Na plemiških pečatih našega cesarstva ga najdemo že leta 1202, v času Ludvika IV. pa se pojavi tudi na angleškem grbovnem svitku. Dvoglavi orel naj bi predstavljal združeno posvetno in cerkveno oblast, uradno in zatrdno pa se
usidra šele ob cesarskem kronanju Sigismunda Luksemburškega leta 1434 in ostane cesarski grb do leta 1918 (takrat seveda kot grb Avstro-Ogrske).
Orel je vedno slikan frontalno, z glavo obrnjeno v stran, s simetrično razprtimi krili, ki imajo od tri do osem peres, s štrlečimi tacami z razširjenimi kremplji in enakomerno razporejenimi repnimi peresi (1). Simetrija seveda velja tudi za dvoglavega orla.
Predstavljen je v določenem stilskem obdobju in pri tem mora biti upoštevana tudi stilska čistost. Leteči ali sedeči naturalistično predstavljeni orli iz rimske in Napoleonove dobe niso heraldični.
Orel lahko nastopa tudi malce drugače. Lahko ga predstavimo zgolj polovico v odnosu z drugim likom, lahko pa v grbu nastopajo zgolj orlovi telesni deli (glava, taca, krilo ali krili (eno ali v paru).
info@grboslovje.si telefon +38640626357