20. 4. 2011
Avtor: Ryan Hartner
Gotovo večina Slovencev danes z najvišjo stopnjo gotovosti meni, da pozna odgovor na naslovno vprašanje. Pa ga res? Poglobljena pravna analiza omenjenega vprašanja, ki sem ji posvetil kar nekaj svojega časa in energije, je pokazala, da je odgovor na omenjeno vprašanje nepričakovan in za mnoge presenetljiv. Zaradi pravno nenavadne relacije med ustavnim zapisom, ki opredeljuje podobo zastave Slovenije in izvedbenim zakonom (Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi - ZGZH) je že v osnovi potrebno ločiti med dvema različnima vprašanjema; med naslovnim vprašanjem in vprašanjem: »Kakšna je zastava Slovenije v uporabi?«. Samo odgovor na slednje vprašanje je tisti, ki je jasen in tega je imel v mislih bralec, ki je prebral naslov tega prispevka. Seveda je vsakdo takoj pomislil na zastavo z vodoravno razporeditvijo slovenskih zgodovinskih barv, saj takšno zastavo videvamo vedno in na vsakem koraku. Obstoječa uporabna vodoravna slovenska tribarvnica vsekakor je slovenska zastava, v to ni dvoma, vendar pa z ustavno-pravnega vidika ni edina in to je tudi bistvo pravne teze, ki sem jo obširno strokovno utemeljil v decembrski številki revije Pravnik (Pravnik, Ljubljana 2010, let. 65 (127), št. 11-12). Pravna podlaga za možnost razmišljanja v smeri ustavne legitimitete ne ene pač pa dveh geometrijskih različic slovenske zastave je veljavni ustavni zapis iz drugega odstavka 6. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki opredeljuje podobo zastave Slovenije, ko določa:
»[1. stavek] Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. [2.] Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. [3.] Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra, rdeča. [4.] Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. [5] Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro.«
Že po hitrem pregledu gornjega ustavnega zapisa je jasno, da ustavodajalec nikjer izrecno ne določa, da si slovenske zgodovinske barve po površini zastave sledijo v vodoravnem zaporedju. Takšna ugotovitev je tudi v pravnem smislu popolnoma na mestu, saj je ustavodajalec s sprejetjem amandmaja C k Ustavi RS (originalni Ustavi SRS iz 1974), tik pred razglasitvijo samostojnosti RS iz ustavnega zapisa umaknil t.i. izključno horizontalno geometrijsko klavzulo za oblikovanje slovenske zastave. Nova ustavna zapisa tako tisti iz omenjenega zadnjega stotega amandmaja k originalni ustavi SRS, kakor tudi kasnejši ustavni zapis nove in danes veljavne slovenske ustave iz 1991, namreč nista prevzela zapisa, ki so ga vsebovale vse predhodne slovenske ustave (1947, 1963, 1974). 44 let veljaven ustavni zapis: »Barve zastave se vrste vodoravno od zgoraj navzdol po temle redu: bela, modra in rdeča.« je bil z amandmajem C in kasneje z URS spremenjen tako, da se sedaj veljavno glasi: »Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra, rdeča.«. Izključne horizontalne geometrijske klavzule za oblikovanje slovenske zastave na ustavnem nivoju torej od 1991 ni več, na podlagi česar je mogoče že gramatikalno (ob upoštevanju zastavoslovnih možnosti) šteti, da je ustavno legitimiteto, poleg horizontalne pridobila tudi vertikalna slovenska tribarvnica.
Ustavodajalec je očitno želel nastalo pravno dvoumje razrešiti z vključitvijo termina slovenska narodna zastava v nov ustavni zapis. Vendar pa je s tem samo prispeval k dualni dopustnosti ustavnega zapisa, saj slovenska narodna zastava v vodoravni različici obstaja zgolj dejansko ali de facto (od leta 1848); vsak trenutek bi se de facto lahko pojavila tudi vertikalna različica slovenske narodne zastave in bi se potem dovoljujoč ustavni zapis nanašal nanjo, gre za koncept ius gestionis. Ustavni zapis namreč govori samo o slovenski narodni zastavi ne pa o zgodovinski slovenski narodni zastavi. Za prezreti pa tudi ni dejstva, da je bila zastava s poddimenzioniranim novim slovenskim grbom, ki je bila razvita na dan razglasitve samostojnosti RS junija 1991, zamišljena zgolj kot začasna evolutivna faza slovenske zastave, ki naj bi ji sledila končna evolutivna faza.
Sicer pa sta v veljavnem ustavnem zapisu URS primerjalno-pravno napačno uporabljeni tudi dimenziji širine in dolžine. Če bi pojem širine iz ustavnega zapisa namreč interpretirali primerjalno-pravno bi ustavni zapis: »Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave.« dejansko določal, da ima Slovenija zastavo z vertikalno tretjinsko razporeditvijo zgodovinsko priznanih barv, še posebej, ker se sedaj barve zastave več ne vrste (ustave 1947, 1963, 1974), pač pa gredo (amandma C, veljavna ustava 1991). Ker ustavodajalec v nov ustavni zapis ni prevzel izključne horizontalne geometrijske klavzule za oblikovanje slovenske zastave, ki so jo vsebovale predhodne slovenske ustave, je preostali del ohranjene določbe (»Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve«) postal nesmiseln, oziroma v pravnem smislu ne pove ničesar, razen tega, da ima slovenska zastava eno izmed dveh zastavoslovno običajnih pravokotnih oblik (dimenzijsko razmerje 1:2, običajno je tudi dimenzijsko razmerje 3:4). Tako parcialno ohranjena ustavna določba namreč ne predstavi več najpomembnejšega podatka; kateri stranični dimenziji je razmerje 1:2 v korist. Ker je ustavodajalec iz ustavnega zapisa umaknil horizontalno geometrijsko klavzulo, bi moral nomotehnično in primerjalno-pravno pravilno, če bi na ustavnem nivoju želel priznati legitimnost samo horizontalni zastavi, zapisati, da je razmerje širine proti dolžini zastave ena proti dve. Namesto besede proti pa je uporabljena pravno nedoločna beseda in.
Slovenska narodna zastava in zastava Slovenije.
Slovenska narodna in slovenska državna tribarvnica
Zgornji pravni argumenti tako pričajo v prid ustavni legitimnosti tudi vertikalne različice slovenske zastave, ki se ji zgolj s spremembo zakona (Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi) lahko določi legalnost (uporabnost), ne da bi bilo pri tem potrebno spreminjati obstoječ ustavni zapis. Obstoječa horizontalna zastava bi se tako zgodovinsko umaknila in svojo vlogo narodnega in državnega simbola v celoti prepustila svoji evolutivni naslednici - vertikalni slovenski tribarvnici.
Zastopana predmetna teza, da sta v veljavnem ustavnem smislu danes legitimni tako horizontalna zastava kot tudi vertikalna slovenska tribarvnica, pa ima tudi trdne zgodovinsko-pravne temelje. Način geometrijske razporeditve barv po površini slovenske zastave namreč nikoli, razen v že omenjenem 44 letnem socialističnem obdobju slovenske zgodovine (med leti 1947 in 1991), ni bil določen. Za obdobje pred letom 1947 so značilni pravni akti, ki izključno določajo zgolj in samo slovenske barve ter njihovo pripoznano zaporedje: bela-modra-rdeča. V skupino omenjenih aktov spadajo dvorni dekret cesarja Ferdinanda I. z dne 31. oktobra 1836/2858 in odredba z dne 31. oktobra 1836/21911 ter odlok z dne 23. septembra 1848/2778 (patent državnega zakonika 1849/150), kakor tudi odlok z dne 12. avgusta 1916/18050 s posledičnim ukazom deželnega predsednika z dne 15. avgusta 1916/5243. Priznane zgodovinske slovenske barve so namreč po heraldičnih pravilih izvedene iz grba dežele Kranjske. Vsaka zastava je vedno samo preprosto simbolično barvno nadomestilo določenega grba. Slovenske barve tako izvorno nimajo popolnoma nič skupnega s panslovanstvom, kot zatrjujejo nekateri. Zgodovinske ruske barve in njihovo zaporedje so le po golem naključju enake zgodovinskim slovenskim barvam in njihovem zaporedju, enako velja tudi za slovaške barve in njihovo zaporedje.
Tudi sicer pa vertikalne transformacije zastave primerjalno-pravno niso neznane. Francija je prva država sveta, ki je, zaradi njene večje razpoznavnosti, svojo državno zastavo vertikalno transformirala. Francoska revolucionarna tribarvnica je namreč najprej obstajala v vodoravni geometrijski različici (podobno kot slovenska zastava) in bila tudi kot taka prvič upodobljena na likovnem delu francoskega slikarja Louis-Léopold Boilly – Portrait d'un sans-culotte.
Vse navedeno pa seveda ni zgolj teoretičnega pomena, ampak ima za Republiko Slovenijo tudi visoko stopnjo praktične uporabnosti, saj bi, s sprejetjem zastopane teze o dopustnem vertikalnem geometrijskem pravilu za oblikovanje slovenske zastave, Republika Slovenija in slovenski narod prvič v svoji zgodovini pridobila tudi možnost samostojne uporabe svoje narodne zastave (t.j. zastave brez državnega grba). Poudariti je namreč potrebno, da je Republika Slovenija, danes ena izmed redkih, če že ne edina, država sveta, ki mednarodno ne more uporabljati svoje obstoječe narodne zastave (enaka je namreč kot ruska), čeprav je uzakonjena. Identifikacija naroda z lastnimi zgodovinskimi barvami pa je temeljna in ne odtujiva pravica vsakega naroda.
Vertikalna slovenska narodna tribarvnica pa bi, poleg svoje lastne mednarodne uporabnosti, predstavljala tudi neprimerno boljšo podlago za državno zastavo (zastavo z grbom). Če sledimo zadnji peti stavek drugega odstavka 6. člena URS, ki določa, da je grb v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro, bi to namreč izključno s proporcionalnega in geometrijskega vidika dejansko pomenilo, da bi bil grb na vertikalno barvno zasnovani slovenski zastavi izvedbeno centralno umeščen med prvo (belo) in drugo (modro) polje, torej z enako oddaljenostjo od zgornjega in spodnjega vetrnega roba zastave. Proporcionalno bi tako slovenski grb obsegal tudi neprimerno večje polje na površini zastave kot pri horizontalni različici, kar bi znatno pripomoglo k večji prepoznavnosti vertikalno zasnovane državne zastave Slovenije in tudi njenega grba, ki ga je v burnem obdobju slovenskega osamosvajanja, kot kozmogram, zasnoval slovenski akademski kipar, pisatelj in umetnik Marko Pogačnik. Na ta način bi bila uspešno odpravljena tudi pogosto očitana vizualna poddimenzioniranost slovenskega grba.
Slovenija bi z večplastno utemeljeno legitimno vertikalno transformacijo svoje zastave končno pridobila mednarodno unikatni in razpoznavni državni simbol, ki pa, kar je najpomembneje, prav v ničemer ne bi odstopal od temeljev tradicionalne slovenske simbolne zgodovinske nacionalne identitete – zaznamovanih barv po priznanem zgodovinskem zaporedju: bela-modra-rdeča.