Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI

Grb portala Slovenska heraldika

Register grbov Republike Slovenije

Izdelava grbov

Heraldica Slovenica

facebook

Prepir o barvah - grb dežele Kranjske leta 1836/1848

Prepir o barvah (bojah)

Josip Apih, Slovenci in 1848. leto, Slovenska matica, Ljubljana 1888, str. 111-118

25.05.11
Avtor: Aleksander Hribovšek

Pomni

Spoštovani bralec, pred branjem spodnjega članka bi rad opozoril na nekatere napačne zgodovinske interpretacije, do katerih je prišlo zaradi takratnega (19.st.) pomanjkanja zgodovinskih virov:

  • Patent cesarja Friderika III. iz leta 1463 (Arhiv RS - SI AS 1063, Zbirka listin, št. 716 (1463, januar 12., Dunajsko Novo mesto)) na nobenem mestu ne omenja, da je cesar za zasluge Kranjcev spremenil oziroma izboljšal grb tako, da je spremenil barvo ščita iz srebrne v zlato.
  • Spremenjena je bila srebrna barva šahirane prsne prepone v zlato in orlu je bila dodana cesarska krona.
  • Heraldično gledano zlata barva v prsni preponi ne nosi nobene večje teže in ne sodi med t.i. glavne barve v grbu, ki tvorijo zastavo.
  • Zlata barva ščitovega polja grba Kranjske obstaja v grbu zagotovo že od leta 1380, tako je sklicevanje na "staro srebrno barvo", kot barvo pred izboljšavo leta 1463, brezpredmetno.
  • Zgodovina grba dežele Kranjske
  • Uporaba pojma zastava tribarvnica oziroma trobojnica je ponekod zgrešena. Tribarvnice so le tiste zastave, ki imajo navpične barvne proge. Kranjska in nemška sta klasični zastavi.

Stran 1 / 2

Zastava Kranjske ali slovenska narodna (belo-modro-rudeča)
Zastava Kranjske ali slovenska
narodna (belo-modro-rudeča)

Boje, same ob sebi nedolžne, prišle so 1848. leta do imenitnosti, ki se nam zdi dendenešnji jedva razumljiva. Opomnili smo že zgoraj, da so v prvih dneh po revuliciji imeli po vsej Avstriji v posebnih čislih belo-rudeče trakove, zastave in kokarde; kmalu pa je te neutralne boje jel izpodrivati simbol nemške narodnosti: črno-rudeče-žolta zastava, izum študentov jenskih; opomnili smo že tudi, da je tej zastavi se moral umakniti celo v Avstriji staroslavni črno-žolti prapor v dokaz, da se je moral umakniti stari državni princip novemu državnotvornemu načelu, osvojujočemu si tudi Avstrijo: narodnosti nemški; zastava celokupne monarhije habsburške je morala se skriti pred zastavo zjedinjene Nemčije. Tudi ta propaganda je segla na slovensko zemljo in nemške zastave so vihrale na stolpih in višavah slovenskih mest, vasij in gradov.

Naravno, da je nemški prapor vzbudil kmalu vznesenost za narodne barve nenemških narodov, imenoma tudi Slovencev. Nobena oblast ni bila sicer še zaznamvala slovenskih barv,1 a te so si kar naravnim potem priborile veljavo same: barve slovenske kronovine kranjske, belo-modro-rudeče, postale so barve slovenske in so podpihale boj zoper trobojnico nemško in laško, a v družbi črno-žoltega prapora avstrijskega. Program slovenski je našel v tej zvezi narodnih barv z državnimi bojami najprimernejši izraz.

Odbor narodne straže ljubljanske je tudi določil 4. majnika, da naj stražniki nosijo barve kranjske dežele, pa mahoma se je premislil; ker so menda trdili nekteri ljudje, da so one barve hrvatske, ne pa kranjske, nadomestili so takoj belo bojo z rumeno (srebro z zlatom). Odločil pa ni te zamene ukus, nego izjavilo se je po njej politično in narodno nasprotje; za srebro so se potegnili narodnjaki, za zlato stari stanovi in ž njimi somisleča stranka frankobrodska (t. j. nemška); zato je ta prepir zadobil veliko važnost in razburil duhove. „Deželni grb in deželne barve so vidni ori-plamen nevidnega domoljubja, poezije-polni spomeniki zgodovinskih dogodeb, prapori, okrog kterih se morajo vsi verni sinovi dežele zbrati v bratovski zbor."2

Nemška zastava ali frankfurterica (črno-rudeče-žolta ali frankobrodska)
Nemška zastava ali frankfurterica
(črno-rudeče-žolta ali frankobrodska)

Stanovi in ž njimi Nemci in nemčurji so se sklicavali na patent cesarja Friderika IV., ki je leta 1463. stanovom kranjskim dovolil rabiti barve zlato-višnjevo-rudeče; dovolil jim je s tem plačilo za pomoč, ki so mu jo skazali v boji. A že marca meseca so narodno zavedni Kranjci zavrgli te barve; celo deputacija kranjska, došla v imeni stanov na Dunaj, prinesla je soboj zastavo belo-modro-rudečo; opirali so se pa na določbo cesarja Ferdinanda I. ki je1830. leta zaukazal urediti grbe dežel in pri tej priliki določil, da naj ima grb kranjski barve: modro-rudeče-belo.

Do 1848. leta je bila ta stvar brez važnosti; Kranjsko so reprezentovali stanovi, poosobljenost pičlega preostanka deželne autonomije; brez ugovora so smele zatore veljati stanovske barve za deželne boje. Leta 1848. je pa odzvonilo stanovom, samo nekaj mesecev še jih je varala nada, da otmo svoje življenje v novi podobi; revolucija je dvignila na površino narod. Ta narod na Kranjskem pa ni bil narodno identičen s stanovi in je imel uprav tako pravico do svojih barv kakor stanovi. Cesar sam je bil uže odredil Kranjcem, z malimi izjemami Slovencem, barve; ni bilo treba stoprav ustvarjati jih Slovencem: barve slovenske dežele Kranjske so postale mahoma barve vseh Slovencev, postale so izraz vseslovenskega programa, znak tudi zaželenega združenja vseh Slovencev.

Pogumno so branili svoje barve Slovenci. Höffern je pisal:3 „Čas je resen in njegovi znaki so pomenljivi. Barve niso več zgolj igrača, temveč so izraz mišljenja, pečat narodnosti in so zatore svete, nedotakljive!" Kranjske barve so belo-modro-rudeče. „Ali ne bomo pripravljeni braniti jih z našim srcem? ... Modri orel v srebrnem polji je vzvišen simbol; cesar naš nam ga je dal! Pogumno prične stari, zdaj svobodni orel leteti, pogumno in neustrašljivo mu bode sledila četa mladih njegovih sinov, brž ko bo treba boriti se za svobodo, za domovino in za dedno rodbino vladarjevo, ki ž njim pade ali zmaga. In kako krasno, kako pomenljivo se blešče barve belo-modro-rudeče, znak miru, vernosti in ljubezni. S takimi simboli smemo v viharnem času mirno zreti v bodočnost. In ta trobojnica naj bi ostala prapor kraljevine in partibus? To darilo preljubljenega cesarja bi ne našlo simpatij v deželi? Potem bi postale te uboge barve dakak vidni ,ori-plameni' nevidne ljubezni do druge domovine. Nikdo naj ne skruni dežele in mišljenja naroda, ki je vedno ostal veren habsburškemu prestolu in krvavel za-nj v teku stoletij in kljuboval na meji Avstrije viharom, kakor skala ob morji. Ah je pa za to vstrajnost mar kupil samo zlat grb s svojo krvjo, grenak, smrten spomin na temno, grozno dobo? Proč tore z zlatom; naš cesar nam je dal za-nje srebro, belino miru. Da, Kranjski je treba miru in ona ga zahteva! Stari orel je našel zopet domovino svojo na srebrnem polji, raz ktero je že v praveku se dvigal svoboden k snežnikom domačih planin; zdaj pa maha nevoljno s peroti, ker znova grene svobodo s pikrimi spomini in nadami, z bleščečim zlatom (mit schnödem golde) in mu ne dozvoljujo miru. Zatore pravi rodoljub ne pozabi in ne prezira nikdar barv ktere mu je podaril cesar:

"Weiss-blau und rot
Bis in den tod."

Cesarska zastava Avstrije (črno-žolta)
Cesarska zastava Avstrije (črno-žolta)

Stanovi so prosili ministerstvo, da naj stare stanovske barve razglasi deželnimi barvami in naveli so toliko razlogov, da je ministerstvo sicer odložilo konečno rešitev tega vprašanja na ugodnejši čas, a vendar dovolilo, da še stanovske barve dalje veljajo za kranjske deželne barve.4 V narodni straži je pa naraščal razpor vedno bolj; načelnik Sühnl je moral naposled odstopiti in na njegovo mesto je stopil Baumgartner. Ze 13. septembra je ukrenil novi odbor narodne straže novo prošnjo do ministerstva in v njej navel razloge za barve belo-modro-rudeče, proseči vlado, da naj v tem smislu odloči prepir; dotlej pa so prepovedali stražnikom vsakojake barve. Kar je tu odbor ukrenil, to so bile storile uže poprej nektere bolj narodne straže po slovenskih krajih; za tiste barve so se oglasili nekteri državni poslanci in osobno pri ministerstvu zagovarjali dotično prošnjo ljubljanskega „slovenskega društva", imenoma dr. Kavčič, Mih. Ambrož in Dolžan (Dolschein). Vrlo je stopil v boj za barve tudi dr. Bleiweis."5 „Kdor nasprotuje zastavam belo-modro-rudečim, ker so slučajno slovanske, izdaja svojo domovino. Kranjska je in bode morala ostati čisto slovanska dežela, ker je priroda tako ukrenila in ker je to volja našega cesarja. Narod kranjski je (izvzemši Kočevce) popolnoma slovanski; kdor ni Slovan, tudi ni Kranjec, ni domorodec, zato je rovanje proti slovanski domovini prokleto izdajstvo, plen narodnih pravic. ... Ponosom se zovem Slovana in do smrti ohranim vernost dragi domovini, ne da bi zato sovražil ine narode, a nikdar ne pripustim, da bi kdo v lastni domovini vkoval v verige naše narodno pravo navzlic prirodnemu pravu in volji cesarjevi. Vem tudi, da se ne more ponemčeno glavno mesto hipoma spet preložiti v izvirnik6 - in nikdar ne pozabim, da priroda ne dela skokov, a narodnega in zakonitega preporoda naše dežele ne bom dopuščal ovirati, kolikor mi bodo dopuščale slabe moje moči. To je moje veroizpovedanje."

Opombe 1 Prim, zgoraj str. 47. — Svoje barve zedinjene s črno-žoltimi so nosili slovanski rojaki tudi na Dunaji; ker so s tem izražali očitno svoje nasprotje proti Frankobrodu, napali so jih večkrat nasprotniki, n. pr. nekoč celo v „auli" Slovenca A. G.
2 Laibacher Ztg. 23. majn. 1848.
3 Illyr. Bl. 27. majn. 1848. V „Gratzer Ztg." je 17. majn. nekdo zagovarjal stanovske barve, češ, da so one deželne barve kranjske; zavrnil ga je pa temeljito Banco.
4 Laibacher Ztg. 4. jul. 1848.
5 Laibacher Ztg. 16. sept. 1848.
6 „Dass die ins deutsche übersetzte hauptstadt urplötzlich nicht in's original zurückübersetzt werden kann."

Stran 1 / 2

Stran 2 / 2

Zastava Kranjske ali slovenska narodna (belo-modro-rudeča)
Zastava Kranjske ali slovenska
narodna (belo-modro-rudeča)

Ministerstvo je konečno izpolnilo želje Slovencem, za ktere je govorila prejasno cesarska določba iz leta 1836. Dne 23. septembra je podpisal Doblhoff ta-le odlok:7

„Iz večkratnih obravnav in razprav sledi, da je bil prvotni grb dežele kranjske belo- (perlweiss) modro-rudeč in da je stoprav leta 1463. cesar Friederik IV. .. „der gemain landschaft" .. t. j. stanovom kranjskim dovolil nadomestiti belo barvo z zlato; tega dovoljenja so se tudi posluževali kranjski stanovi. Ker pa se z omenjeno prvotno barvo belo-modro-rudečo ujema tudi grb potrjen znova po Njihovem Veličanstvu, zdaj vladajočem cesarji Ferdinandu I. leta 1836. in za Kranjsko razglašen odlokom dvorne kancelije dne 31. oktobra 1836, štev. 21,911: ker svedoči vsebina treh najnovejših vlog izvestno, da želi ... gotovo ogromna večina vse dežele Kranjske imenoma narodne straže, da bi veljale stare deželne barve (bele-modro-rudeče) ne pa barve deželnih stanov za prave narodne8 barve, zmatram za primerno interesom javnega reda in miru in ohranitev reda in miru, da se usliše brez zadržka one prošnje in ukazujem to. Ondotni deželni stanovi smejo, dakak, v bodoče za-se uporabljati navedeno posebno dovoljenje (cesarja Friderika), ako se jim ono zdi zares posebno znamenito in ako nočejo marveč v duhu pravega domoljubja in v smislu jedinstva odreči se oni pravici, provzročujoči vendar-le neko razdružljivost, mesto da bi se poprijeli obče zaželenih narodnih barv.9 Nikakor pa se ne smejo predrugačiti sedanji grb na stanovskih in inih javnih poslopjih, pečati na postavah itd. in po dotični izjavi ministerstva vnanjih zadev se pridržuje bodoča stalna preuredba avstrijskega celokupnega grba novemu zakonodajstvu".

Zdaj je pa bilo veselje v Ljubljani! Koj 3. oktobra, tore še tistega dne, ko je uradni list prinesel oni razglas vlade, bila je zvečer baklada in serenada; udeležili so se je narodni stražniki in akademiki, noseči slovensko zastavo. Pred hišo Baumgartnerjevo so postali, načelnik je prišel iz hiše s slovensko zastavo v roki in pozdravili so ga burni „živijo"-klici; peli so „Živi, živi, duh slovenski!" in slavo klicali Ambrožu, Bleiweisu, Jelačiču itd. Mudili so se tudi pred stanovanjem Bleiweisovim in poslušali navdušen ogovor njegov: „Bratje, zadobili smo zopet naših starih pravic, zadobili smo jih proti vsem peklenskim napadom nemškutarjev; zopet se svetijo naše narodne barve pred Slovenijo, kakor beli dan. Bratje! Dokler bode le ena kapljica slovenske krvi tekla v naših slovenskih žilah, ne ločimo se več od teh znamenj slovenske narodnosti".

Po tem ministerskem odloku je pa prišel odbor narodne straže v neko kolizijo z oziri galanterije. Neka gospodična je podarila narodni straži trak za zastavo, a odbor jo je poprosil 4. oktobra, da naj v „polji zameni zlato s srebrom", in sicer v ščitu orlovem. Obratno pa se je večina straže odločila zastavin trak nakititi ne z lipovim, nego s hrastovim listjem. Narodni stražniki so si morali pripinjati odslej trakove belo-modro-rudeče na prsi in klobuke.

Nemška zastava ali frankfurterica (črno-rudeče-žolta ali frankobrodska)
Nemška zastava ali frankfurterica
(črno-rudeče-žolta ali frankobrodska)

Končan je bil v Ljubljani ta prepir, sam ob sebi jako neznaten, malenkosten, a bil je vendar boj dveh principov in v tem je iskati njegove važnosti: Narod je zmagal nad stanovi, osobna ravnopravnost nad stanovsko predpravico, novodobno načelo narodne ravnopravnosti nad zastarelim, po stanovih zastopanim „narodom", brezbarveno zmesjo deželanov — Doblhoffov „svetovni duh" je pobil duha starega režima.10

Bistveno drug pomen je imel slovenski prapor za ostale, slovenske pokrajine: tukaj se niso mogle slovenske barve sklicavati na kak uraden odlok, na uradno sankcijo deželne barve. Značile so marveč narodnost in bile izraz narodne zahteve, da mora biti ravnopravnost podlaga bodoči osnovi Avstrije; še odločneje nego na Kranjskem so ob Muri, Dravi in Soči zastopale slovenski program. Zato se je pa zbudil tudi hujši boj med zastavo slovensko in nemško, osobito na Štajarskem. Ko so v Gradci razobesili nemške zastave, prikazale so se takoj tudi slovenske; najprvlje je zavihrala slovenska zastava nad hišo gospe Oblakove; takoj je pridrlo mnogo ljudij pred hišo in kričaje zahtevalo, da se odstrani zastava, pa to je storila gospa Oblakova stoprav, ko so jo bili lepo prosili in ko se je spet razšel narod; zajedno so napali hišo dr. Župana in sneli slovenski prapor; že prihodnjega dne sta pa dr. Župan in gospa Oblakova spet razobesila slovenske zastave. To je zbudilo tako razburjenost, da je prišel sam guverner prosit gospe Oblakove, da naj z ozirom na javni red in mir sname zastavo, kar je tudi storila.11

Vnel se je na Štajarskem zarad barv tudi novinarski boj. Dr. Jos. Kranjec12 je skušal Nemce poučiti, kaj pomenijo avstrijske zastave s slovanskimi trakovi. „Barve so najvernejši tolmač politične smeri narodov" ... Kdor odstranjuje avstrijske zastave in jih nadomešča z nemškimi, tisti izjavlja, da mu je Avstrija nič, Nemška pa vse in da hoče osnovati nemško zvezno državo. Nam bi pa v Frankobrodu vzeli, kar nam je obljubil § 4. ustave iz dne 25. aprila. Tega ne more dovoliti avstrijski Slovan „in ako se hote uže Nemci avstrijski združiti z Nemčijo, moramo vsaj oteti cesarju vsako ped slovanske zemlje." Kajti ako odpado Nemci, ostala bi samo slovanska Avstrija; to pomenijo avstrijske zastave s slovenskimi trakovi. „Ako je mišljenje gradčanov zaista avstrijsko, zakaj ne vidimo poleg nemških zastav niti jedne avstrijske? Ako Vam je res nekaj do Avstrije, spoštujte inače i patriotično mišljenje avstrijsko čutečega Slovana in plemenito misleče Slovanke, nego s tem, da siloma trgate slovanske, avstrijske zastave, ki jih je izzvala pangermanska propaganda; naj vihrajo raz vaše hiše mnogobrojne avstrijske zastave z nemškimi vred v znak, da hočete tako zvezo z Nemčijo, v ktero bi lehko stopili tudi Slovani, potem zgine prepir med nami in Vami."

Kaj so mu pa odgovorili? „Mi hočemo biti najprvlje Nemci in potem še le Avstrijci ... ako nočemo postati Rusi," kajti slovanska Avstrija ne bode več trdnjava zoper Rusijo; Slovani se sicer zdaj še boje ruskega knuta, a ne bodo se branili ruske ustave, ako jim jo ponudi car.13 Dr. Kranjec je zavrnil to govoričenje,14 da Rusija ne more biti nevarna, ker jo bode ovirala Poljska in da ne bo nikdar Slovanu nemška dinastija holstein-gotorpska simpatičnejša od habsburške; slovenska trobojnica ne zastopa panslavizma. „Ako pa se nadeja avstrijski Nemec prave domovine samo v nemški zvezni državi, naj bo, naj se ji pridruži, Slovanu pa naj pusti samostalnost pod avstrijskim žezlom in naj zahteva od njega samo tesno zvezo za napad in obrambo z Nemčijo."

Cesarska zastava Avstrije (črno-žolta)
Cesarska zastava Avstrije (črno-žolta)

Vedno više in više je švigal zubelj nesloge v Gradci, kder so še 27. aprila slavili povodom prihoda hrvatske deputacije pobratimstvo Hrvatov z Nemci, dasi so uže 11. aprila v „Gradčanki" grdili Hrvate. Osredotočilo se je to nasprotje med Slovani in Nemci na graški univerzi, oziroma v ondotni akademijski legiji, v kojo so se upisali poleg nemških študentov slovenski; dočim so pa Nemci nosili samo nemške barve, prepovedali so Slovencem slovenske barve in zahtevali, da naj nose samo nemške ali pa samo avstrijske brez slovenskih trakov; v Murščevi zgodovini graške „Slovenije" čitamo celo, da niso dovolili Slovencem niti avstrijskih barv. Zbok tega je ukrenila graška „Slovenija", da naj Slovenci izstopijo iz akad. legije. V zboru legije so prečitali adreso graškega mestnega zastopa, ki jo je prinesel župan Wagner sam; v tej adresi so mestni očetje iskreno prosili akademike, da se naj varujo razpora, ki jim preti zastopiti pot do svobode. „Naj nosijo Nemci črno-rudeče-zlate, Slovenci pa belo-modro-rudeče barve, oba naroda pa naj navdaja čut za dobro, pravo in za vedo ... Naj plapolajo v zraku zastave črno-rudeče-zlate in belo-modro-rudeče; ali je to nevarno Vaši svobodi? Ne! Slovenci, dovolite, da se nemške barve blešče na solnci; Nemci, pustite, da slovenske barve pridejo na beli dan ... Naj vihrajo nad hišami zastave z barvami vseh narodov avstrijskih, a sleharni naj ljubi svojo domovino in tako bo obstala trdna vez.15 Župan Wagner je nasvetoval, da naj se pošlje deputacija na Dunaj in poizve, kako načelo velja v tej zadevi onde. Slovenec Lichtenegger je oporekal, ker dunajske razmere ne veljajo za Gradec; kajti Dunaj je nemško mesto, Gradcu pa ne priznajo Slovenci nemškega značaja. Obveljal je sicer Wagnerjev nasvet, pa s pridržkom, da se ne obvežejo, da bi se ravnali po vzgledu dunajskem. Dotlej je bila razprava precej mirna: ko je pa Dragoni-Křenovský zahteval za Slovence belo-modro-rudeče barve, za vse pa črno-žolto zastavo vzajemnim praporom, postala je debata burna; po nepotrebnem je še dr. Emperger razžalil Hrvate, ker je stavil predlog, da naj se voli odbor slovenskih in nemških akademikov, da skuša dognati pomirjenje, a da naj se izključe iz odbora Hrvatje, češ, „da hote zvabiti Ruse v deželo"; obveljal mu je predlog, dasiravno so se Hrvatje sklicavali na tistih 40.000 Hrvatov, ki so se takrat bojevali za Avstrijo na Laškem.

Dne 14. majnika se je ta odbor posvetoval, a dognal ni ničesar. Slovenci so predlagali, da naj Nemci in Slovenci nosijo jednake barve, namreč črno-žolte, torej avstrijske, neutralne barve, Nemci pa so hoteli, da naj se dovole jedino nemške. Neki Slovenec je posredoval in nasvetoval to-le: vkupna zastava univerze in zajedno Slovencev in Nemcev bodi zastava nemška; Slovenci naj smejo nositi tudi slovenske trakove. — Temu predlogu je sledila pohvala, in plosk; za trenotek se je zdel vsem končan razpor — a Slovenci so mahoma potem izjavili, da se ne podvrgo temu sklepu, temveč raje izstope iz akademijske legije. Pri tem je tudi ostalo.16

Opombe 7 Laibacher Ztg. 3. okt. 1848.
8 kranjske.
9 = kranjskih.
10 V nemških in nemčurskih krogih ljubljanskih je bila umljiva nejevolja zarad zvršetka prepira: a do nemirov ni prišlo. „Grazer Zeitung" 8. oktobra 1848.
11 Tydennik (listy ponaučné a zabavné) 8. jun. 1848.
12 Grazer Ztg. 9. majn. 1848.
13 Grazer Ztg. 13. majn. 1848.
14 Grazer Ztg. 24. majn. 1848.
15 11. majn. 1848. Gatti, Ereignisse 154.
16 Prim. Se Krones. Gesch. der k. k. Karl Franzens-Universität 539.

Stran 2 / 2


prejšnji članek naslednji članek
seznam novic in člankov

slike imajo povečavo
Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI Slovenska heraldika  |  www.grboslovje.si
©  Aleksander Hribovšek   2007-2017
elektronska pošta   aleksander@heraldica-slovenica.si
telefon   +386 41 597 821