3. 6. 2012
Avtor: Ryan Hartner
Pojem slovenske narodne zastave je bil v slovenski pravni prostor prvič uveden presenetljivo pozno, in sicer šele s sprejetjem Amandmaja C (Ur. l. RS, št. 1/91- I) k takratni slovenski ustavi, junija 1991. Od leta 1848 pa vse do 25. junija 1991 je slovenska narodna zastava tako obstajala samo dejansko ali »de facto«. To pomeni, da kot zastava ni imela pravne osnove v oblastvenem aktu. 23. septembra 1848 je bil sprejet Odlok c. kr. ministrstva notranjih zadev, št. 2778/114, s katerim pa ni bila določena slovenska narodna zastava, pač pa slovenske zaznamovane barve in njihovo zaporedje. Sprejetje omenjenega odloka, ki je samo potrdil predhodni Dekret dvorne pisarne cesarja Ferdinanda I., št. 1836/2858, z dne 31. oktobra 1836, pa je potrebno ločevati od dejanskega razvitja prve slovenske narodne zastave s horizontalno razporeditvijo barvnih polj v Ljubljani 7. aprila 1848. Šele od 25. junija 1991 naprej je slovenska narodna zastava imela tudi svojo pravno osnovo. Vendar pa je bilo pravno »življenje« slovenske narodne zastave izjemno kratko, saj je kot neodvisni simbol slovenskega naroda obstajala zgolj 59 dni. 22. avgusta 1991 je namreč, takrat še, Ruska sovjetska federativna socialistična republika z Resolucijo svojega Vrhovnega sovjeta N 1627-1-1 (Постановление ВС РСФСР от 22.08.1991 N 1627-1-1) za svojo državno zastavo pravno določila svojo zgodovinsko zastavo, ki je enaka slovenski narodni zastavi.
Zdi se, da je bila Republika Slovenija, pred razglasitvijo svoje samostojnosti in neodvisnosti leta 1991, z namero ruskih oblasti, seznanjena, zato je slovensko narodno zastavo uporabila zgolj kot platformo za državno zastavo z novim grbom. Republika Slovenija bi sicer v obdobje svoje samostojnosti po načelu »prior tempore potior iure« lahko vstopila tudi s slovensko narodno zastavo, brez kakršnekoli insignije, pa tega iz zgoraj omenjenega in določenih drugih (manj razumljivih) razlogov ni želela storiti.
Slovenska narodna zastava in zastava Republike Slovenije.
Amandma C (Ur. l. RS, št. 1/91- I) k takratni slovenski ustavi l. 1991 in Ukaz c. & kr. deželnega predsednika na Kranjskem, št. 5243/Mob l. 1916.
Resolucija Vrhovnega sovjeta Ruske sovjetske federativne socialistične republike z dne 22.08.1991 in Zvezni ustavni zakon Ruske federacije z dne 25.12.2000 s prilogo.
Ruska federacija se je torej po razpadu Sovjetske zveze leta 1991, v simbolnem smislu, prav tako uprla na svoje enake zgodovinske barve, ki jih v enakem zaporedju predstavlja ruska zgodovinska zastava (1668, 1883). Z naslednjim nizom pravnih dokumentov iz začetka 90-tih let prejšnjega stoletja je Ruska federacija svoji državni zastavi, ki je enaka slovenski narodni zastavi, uspešno zagotovila veljavno mednarodno prepoznavnost, predvsem pa dokončno rusko asociativnost:
Republika Slovenija je po sprejetju omenjenega Amandmaja C in Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33I/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 69/04, 69/04 in 68/06) leta 1991, slovensko narodno zastavo pravno omenila še v Zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Ur. l. RS, št. 67/94 in 14/99) leta 1994, vendar pa se v tem izvedbenem zakonu slovenska narodna zastava ne legalizira več kot samostojni ali neodvisno uporaben identifikacijski simbol slovenskega naroda, ampak zgolj kot ena izmed, sicer dveh zgodovinsko legitimnih, platform za oblikovanje slovenske državne zastave z grbom. Dejansko se slovenska narodna zastava danes torej ne pojavlja nikjer več, tako ne v domovini, kakor tudi še posebej ne v tujini, kjer velja za mednarodno priznano in uveljavljeno zastavo Ruske federacije.