Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI

Grb portala Slovenska heraldika

Register grbov Republike Slovenije

Izdelava grbov

Heraldica Slovenica

facebook

Na krilih kranjskega orla

11.7.14
Avtor: Blaž Karlin

Junija vsako leto Slovenci praznujemo ustanovitev lastne narodne države. Ob tem igrata med ljudmi pomembno povezovalno vlogo zlasti naš grb in zastava. Tako si vsaj mislimo. Razburjenje ob nedavni nogometni tekmi na drugem koncu sveta nas je namreč spomnilo, da smo tudi na ravni naše narodne in državne simbolike še vedno v tranziciji.

Na krilih kranjskega orla
Zastava z nogometne tekme v Argentini 7. junija 2014: slovenski narodni zastavi je dodan grb Kranjske v izrisu iz časa druge svetovne vojne (vir: Facebook).


Časopisi so poročali o incidentu, da so nekateri slovenski navijači iz vrst zdomcev na tribuni razvili ogromno slovensko zastavo z modrim orlom namesto z uradnim državnim grbom. Novinarji so govorili o domobranski zastavi, domobranskem grbu in domobranski provokaciji. Potezo so kritizirali tudi športni in politični funkcionarji, z negativno obravnavo dogodka so zraven pritegnili še v televizijskih poročilih. Kakšna kulturna raven je po tem medijsko spodbujenem obsojanju sledila v razpravah na družabnih omrežjih, ni težko uganiti.

Količina pozornosti, ki je bila namenjena povsem obrobnemu dogodku, in intenzivnost čustvenih odzivov nanj, sta nehote razkrila še eno nerešeno vprašanje slovenske tranzicije: problem z državno simboliko.

Pogosto se pritožujemo nad našo nizko domovinsko in državljansko zavestjo, vendar na koncu ostanemo le pri površinskem jamranju. Če pa je že samo ena zastava povzročila tako divje in nekontrolirane reakcije medijske in splošne javnosti, gre očitno za problem z dosti globljimi koreninami.

Nepoznavanje naše zgodovine nam sicer lahko služi kot izgovor, zagotovo pa ne more biti glavni in edini razlog za naš destruktiven odnos do lastnega naroda, države in nas samih. Vprašati se je potrebno, zakaj so novinarji eden za drugim zgroženi ponavljali napačne agencijske novice? Ali zakaj funkcionarji vseh vrst v narodnih simbolih vidijo grozeče prikazni svojih ideoloških nasprotnikov?

Na krilih kranjskega orla
Grb Kranjske na stropu kapele na Ljubljanskem gradu iz 1742-1747 in nad vhodom v Narodni muzej Slovenije iz 1887 (foto: Aleksander Hribovšek).


Do neke mere drži ugovor, da nogometna tekma ni najprimernejši trenutek ali prostor za razčiščevanje slovenskih zgodovinskih zablod. Problem pa je, da naša strokovna in politična javnost že ves čas od leta 1991 ne želi ali noče poskrbeti za pravi trenutek ali prostor. Namesto da bi spontano gesto navdušenih navijačev tokrat pozdravili kot priložnost za nadaljnjo resno in poglobljeno razpravo o narodnih in državnih simbolih, se je na njih usula ploha silovitih neargumentiranih očitkov ali medlih konformističnih nestrinjanj.

Pometanje problemov pod preprogo se na dolgi rok seveda ne obnese, v primeru kranjskega orla in slovenske zastave pa je očitno potrebno začeti pri osnovah. Če to ni bila domobranska zastava, katera zastava je pa bila? Če to ni bil domobranski grb, kateri grb je to bil?

Oblikovanje simbolne identitete naroda

Slovenci smo svojo narodno pripadnost dokončno izoblikovali v času pomladi narodov sredi 19. stoletja, državo pa smo ustanovili in jo z orožjem obranili po padcu berlinskega zidu ob koncu 20. stoletja. Istočasno so potekali tudi procesi zorenja slovenskih simbolov.

Orel v grbu postane razpoznavni znak dežele Kranjske že v prvi polovici 13. stoletja, po nekaj menjavah barv pa uradni Dunaj za grb Kranjske leta 1836 potrdi modrega kronanega orla na srebrnem/belem ščitu z rdeče-srebrno/belo šahirano prsno prepono. Glavne barve grba se vse od 1830 začnejo pojavljati tudi na belo-modro-rdeči deželni zastavi. Slednja je kot zastava narodnostno najbolj homogene slovenske dežele v vrenjih leta 1848 med ljudmi širom slovenskih dežel sprejeta tudi kot vseslovenska narodna zastava. Začne se marca na Dunaju in v Gradcu, 7. aprila istega leta pa je zastava prvič izobešena tudi v Ljubljani. Na ta datum sedaj vsako leto praznujemo dan slovenske zastave.

Na krilih kranjskega orla
Grb Kranjske na fasadi cerkve na Javorci iz 1916 in na fasadi Pravne fakultete v Ljubljani iz 1908 (foto: Aleksander Hribovšek).


Cesarska pisarna jeseni 1848 zgolj še reagira na obstoječe stanje in dokončno potrdi grb Kranjske, barve v zaporedju bela-modra-rdeča pa prizna za kranjske deželne in slovenske narodne barve.

Od takrat dalje pa vse do razpada stare Avstrije je belo-modra-rdeča zastava brez vsakršnih dodatkov simbol slovenskega narodnega gibanja in kot taka sprejeta med vsemi Slovenci, ne glede na politično pripadnost. Grb dežele, ki je prispeval barve za kranjsko in slovensko zastavo, pa zaradi še vedno žive deželne pripadnosti in ker po drugih deželah živijo tudi neslovenski narodi, ostane bolj ali manj omejen na Kranjsko z večinskim slovenskim prebivalstvom.

Tako ga lahko še danes opazujemo na mnogih javnih zgradbah. V glavnem mestu dežele Ljubljani je npr. viden na fasadi univerze, na stavbi Mladike oziroma Ministrstva za zunanje zadeve, v kapeli na Ljubljanskem gradu, na pročelju pravne fakultete, nad vhodom v Narodni muzej Slovenije in drugod. Edino uradno spremembo grb doživi leta 1915, ko prsni preponi ponovno potrdijo zlato/rumeno barvo.

V stari Jugoslaviji se projugoslovanski slovenski politiki odrečejo kranjskemu orlu in ga v državnem grbu poleg srbskega in hrvaškega grba nadomestijo z izmišljenim, nezgodovinskim in nekoliko spremenjenim ilirskim grbom. Vendar se moder orel kljub temu ohrani v rodbinskem grbu kraljeve družine.

Na krilih kranjskega orla
Grb Kraljevine Jugoslavije, fotografirano 2013 (vir: splet).


Izobešanje slovenske narodne zastave je postalo leta 1921 z vidovdansko ustavo prepovedano, na območju države je bilo dovoljeno izobešati le jugoslovansko zastavo. Kljub temu pa so Slovenci ob raznih političnih priložnostih in narodnih praznovanjih še naprej uporabljali slovensko narodno zastavo.

Z izbruhom druge svetovne vojne partizani pod vplivom komunistov že oktobra 1941 na slovensko narodno zastavo dodajo rdečo zvezdo, pripadniki protiokupatorskih vojaških skupin, ki jih ustanovijo demokratične stranke, pa obdržijo čisto narodno zastavo. Prav tako tudi leta 1943 ustanovljeni domobranci kot simbol uporabljajo narodno zastavo brez dodatkov, v Ljubljanski pokrajini na rokavih tudi kranjskega orla.

Kadar so bile na javnih prireditvah v organizaciji domobrancev izobešene slovenske narodne zastave z grbom Kranjske, gre to pripisati uradnemu značaju takšnega dogodka. Že v stari Jugoslaviji so namreč ločili dve jugoslovanski zastavi: narodno jugoslovansko, ki ni imela grba in so jo lahko izobešali tudi običajni državljani, ter državno jugoslovansko, ki je imela na sredi še državni grb in so jo lahko izobešali le državni organi oziroma so jo izobešali ob uradnih priložnostih. Podobno delitev na narodno/nacionalno in državno zastavo imajo še danes nekatere evropske države v srednjeevropskem kulturnem prostoru.

Na krilih kranjskega orla
Grb Kranjske na praporu Društva ljubljanskih ostrostrelcev iz 1862 (foto: Aleksander Hribovšek)
in v rodbinskem grbu kraljeve družine Karađorđević iz 1922 (vir: Facebook).


Domobranska zastava ni nikoli obstajala, kot narodna vojska so domobranci uporabljali slabih 100 let staro narodno zastavo in 700 let star kranjski grb. Danes trditi, da so navijači v Argentini razvili domobransko zastavo, je tako nesmiselno, kot trditi, da v sedanji slovenski državni zakonodaji nimamo urejene narodne, ampak domobransko zastavo.

Enako neresnična je tudi trditev, da je kdaj obstajal domobranski grb. Domobranci so zgolj uporabljali stilno izrisan grb nekdanje dežele Kranjske, iz katerega izvirajo slovenske narodne barve in s tem tudi slovenska narodna zastava, niso pa imeli svojega grba. Šlo je za navezavo na narodno tradicijo.

Grb Kranjske vse od vstopa Slovencev v staro Jugoslavijo zaradi jugoslovansko usmerjene politike ni bil več v uporabi. Uradna politika je tako tudi na simbolni ravni želela pretrgati vezi z nekdanjo državo Avstro-Ogrsko. Kljub temu pa se je ohranil spomin na star kranjski grb.

Simboli za krasni novi družbeni red

Po drugi svetovni vojni je bila čista slovenska narodna zastava iz političnih razlogov s strani novih oblasti razglašena za domobransko. Slovenska republiška zastava je po drugi strani kot prej partizanska ostala sestavljena iz narodne zastave in rdeče zvezde. S tem se je poprej enoten narodni simbol ideološko degardiralo, več desetletij trajajoča simbolna indoktrinacija pa je svoje sledi pustila tudi v narodovem spominu.

Podobno je bilo tudi z republiškim grbom. Razvije se iz znaka revolucionarnega odporniškega gibanja Osvobodilne fronte s Triglavom v sredini. Po sovjetskem zgledu je bilo izvedeno tudi oblikovanje, zato ne gre za grb v pravem pomenu, ampak po pravilih heraldične stroke zgolj za znak.

Republiški grb in republiška zastava ostaneta nespremenjena do prelomnega leta 1991, ko je ob izbiranju novih državnih simbolov naši tradicionalni narodni simboliki prizadejan nov udarec.

Na krilih kranjskega orla
Grb Kranjske po letu 1836, iz katerega izvirajo barve slovenske narodne zastave, in heraldično pravilno izrisan
grb Republike Slovenije; ker Triglav ni heraldičen atribut, ga nadomeščajo tri gore (izris: Aleksander Hribovšek, vir: www.grboslovje.si).


Osamosvojitvena koalicija DEMOS v tedanji tridomni skupščini ni imela absolutne večine, zato je lahko opozicija pod vodstvom prenovljenih komunistov (SDP) ter ob podpori t. i. mladih liberalcev (LDS) in socialistov (SSS) preprečila, da bi se narodno zastavo brez dodatkov sprejelo za državno zastavo. Ponovno je obveljal argument iz leta 1945, da gre za belogardistično zastavo, ker so jo med drugo svetovno vojno uporabljali nasprotniki revolucije. Prepričevanje, da so domobranci uporabljali narodne in ne ideološke simbole, žal ni prestalo demokratičnega preizkusa.

Tako smo zapravili edinstveno zgodovinsko priložnost, da bi naša skoraj 150 let stara narodna zastava postala tudi zastava suverene slovenske države. Narodno zastavo smo sicer zapisali v Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH), vendar je ostala le še mrtva črka na papirju. Danes je nihče več ne uporablja, marsikdo več niti ne ve, da je sploh kdaj obstajala.

Malo pozneje, leta 1991, nas namreč je pri mednarodni uveljavitvi čiste belo-modre-rdeče zastave prehitela Rusija. Grenak občutek razočaranja je še poglobilo dejstvo, da je starejšo in avtohtono slovensko zastavo, ki se je razvila iz kranjskega grba z modrim orlom, prehitela zastava, ki izvorno niti ni bila ruska.

Ruski car Peter Veliki je namreč po vzoru nizozemske zastave oblikoval belo-modro-rdečo zastavo ruskega trgovskega ladjevja, t. i. civilno pomorsko zastavo, ki pa je postala ruska narodna zastava šele leta 1896 in je bila v rabi le do revolucije 1917. Slovenska narodna zastava tako ne le, da ni ruska, kot se ji pogosto očita, ampak je od ruske tudi starejša. Šele avgusta 1991, torej dva meseca za nami, se ruski narod ponovno odloči za državno uzakonitev belo-modre-rdeče zastave kot narodne in ji kot taki v mednarodnem prostoru zagotovi rusko identiteto.

Z izbiro zastave pa razvrednotenje slovenskih narodnih simbolov leta 1991 še ni bilo končano. Čeprav je podskupina za državne simbole pri takratni ustavni komisiji izrecno prepovedala karkoli dodajati na zastavo, so naši politiki storili prav to. Na zastavo so dodali še znak in ga ob tem mimo pravil heraldike razglasili še za državni grb.

Na krilih kranjskega orla
Slovenska narodna zastava v vojni za Slovenijo leta 1991 (vir: splet).


Gre za izdelek Marka Pogačnika, ki se navezuje na simbolno tradicijo OF. Avtorjeva razlaga grba je povsem samovoljna, nestrokovna in neprepričljiva. Prav tako tudi ne zdrži navezava na zgodnejši Plečnikov poskus s Triglavom v grbu, saj se mu je mojster zaradi ideoloških zlorab kasneje odpovedal, sam Triglav pa tudi ni ne simbol ne heraldičen atribut.

Znak je na koncu brez sodelovanja stroke izbral kar tedanji predsednik skupščine dr. France Bučar sam, v dogovoru z dr. Cirilom Ribičičem ga je umestil še v kot zastave, preko skupščinskega glasovalnega stroja pa vsilil vsem Slovencem. Čeprav je takrat veljalo, da gre za začasno rešitev, ga še vedno imamo, ne potihnejo pa tudi kritike na njegov račun.

Narodne korenine kot temelj prihodnje državne identitete

Etnolog Damjan J. Ovsec je poleti 1991 po celotni Sloveniji opravil anketo, ki je dala zanimive in hkrati zaskrbljujoče rezultate. Ko je ljudi različnih poklicev in starosti spraševal o pravilnem zaporedju barv na slovenski zastavi, je bilo napačnih odgovorov čez 80 %, največ pravilnih odgovorov pa je prišlo iz vrst najstarejših anketirancev. Tako lahko ugotovimo, da smo Slovenci sami v razdobju le par generacij z raznarodovalnimi in ideološko motiviranimi politikami uspeli skoraj popolnoma uničiti vezi med našimi ljudmi in simboli.

Dokler bodo novinarji in politiki na narodne simbole gledali z ideološkimi očali, bomo preko novic na zavestni in podzavestni ravni še naprej prisiljeni dnevno podoživljati potvorjeno zgodovino. Čeprav je upodobitev, izrisov in druge rabe kranjskega deželnega grba zaradi njegove bogate zgodovine nič koliko, večina naših politikov pozna le njegov domobranski izris. Za ozke politične interese je kljub svoji večstoletni tradiciji in velikemu pomenu za narod kranjski orel pač moral postati domobranski in s tem predmet ostrih kritik in avtomatičnih zavračanj. Najprej leta 1945, nato leta 1991 in nazadnje še leta 2014.

Na krilih kranjskega orla
Slovenska narodna zastava z grbom Kranjske (izrez), junij 2014, Buenos Aires, Argentina (vir: Facebook).


Si predstavljate, da bi Hrvate začeli prepričevati, da je njihova rdeče-bela šahovnica ustaška? Srbe, da je njihov beli orel četniški? Nemce, da je njihov črni orel nacističen? Ali državljane vseh novonastalih evropskih držav v nekdanjem vzhodnem bloku, ki so se po propadu komunizma vrnili k svojim narodnim simbolom, da uporabljajo nacistično ali fašistično simboliko? Seveda ne. Saj bi se pred tujo javnostjo osmešili.

V Sloveniji pa se lahko na javni televiziji za notranjepolitična obračunavanja nemoteno izjavlja, da je modri orel nacistični simbol. Kot da se je zgodovina slovenskega naroda začela šele z revolucijo in njenimi simboli, preučevanje zgodovinskih virov pa šele z njenimi učbeniki. Če bi se zares pogledali v ogledalo, bi nemara opazili, da smo ravno mi tisti, ki še vedno uporabljamo totalitarno simboliko. Se morda bojimo tega?

Na krilih kranjskega orla
Slovenska narodna zastava na vrhu Triglava junija 1991 (foto: Joco Žnidaršič).


Če ne bomo ozavestili v individualne in kolektivne globine potlačene vzroke za naše narodne travme, bomo slovenske simbole na šole in druge javne ustanove še naprej izobešali le zaradi ukaza vladne uredbe. Ko pa se bomo enkrat pripravljeni soočiti z lastno preteklostjo in bomo nehali manipulirati z zgodovinskimi dejstvi, pa lahko pričakujemo, da bodo slovenske zastave brez prisile in s ponosom njihovih lastnikov zavihrale tudi z naših domov.

Orel je pradavni simbol velikodušnosti, poguma, pravičnosti in še česa. Slovencem ne bi nič škodilo, če bi v prihodnost zajadrali na modrih perutih vsaj katere od teh vrednot.


Vir Članek je bil izvorno objavljen na spletišču Iskreni.net (objavljeno 2014-06-20) http://www.iskreni.net/mnenja/196-blaz-karlin/165227-na-krilih-kranjskega-orla.html/

prejšnji članek naslednji članek
seznam novic in člankov

Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI Slovenska heraldika  |  www.grboslovje.si
©  Aleksander Hribovšek   2007-2017
elektronska pošta   aleksander@heraldica-slovenica.si
telefon   +386 41 597 821