Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI

Grb portala Slovenska heraldika

Register grbov Republike Slovenije

Izdelava grbov

Heraldica Slovenica

facebook

Pečati in pečatniki

pečat kneza Ulrika II. Celjskega 1447; vir: Pečati grofov Celjskih, Katja Žvanut, LJ 2001
pečatnik mesta Ljubljana 1442-1456; vir: Mestni muzej Ljubljana

Pečat (sigillum) je odtis pečatnika v mehko snov, ki kasneje otrdi. Uporabljali so jih že v rimskem pravnem življenju, kar se je kasneje preneslo v srednji vek, kjer so služili za overovitev listin in aktov pravne in upravne vsebine, kot spoznavni znak pri pošiljanju povelj in naročil ali kot kot dokaz naslovniku o nedotakljivosti zapore.

Najstarejši pečati, povezani s slovenskim ozemljem, so se pojavili med 9. in 11. stoletjem na darovnicah vladarjev našega cesarstva. Vladarji so takrat podarjali ozemlje predvsem raznim škofijam (Briksen, Brižine (Freising), Solnograd (Salzburg) in Bamberg), v 12. stoletju pa so se jim pridružili še pečati visokih cerkvenih dostojanstvenikov (oglejski patriarhi, nadškofi in škofi).

Iz leta 1103 je zabeležen najstarejši pečat koroškega vojvode, iz prve polovice istega stoletja pa tudi prvi pečat štajerskih mejnih grofov. V začetku 13. stoletja se je krog uporabnikov precej razširil, sprva na višje plemstvo, kmalu pa tudi na večje ministerialske rodbine (Ptujski 1197, Lemberški 1231 in Žovneški 1234). Pečati plemkinj so se pojavili v začetku 14. stoletja.

Iz 13. stoletja so se ohranili tudi najstarejši pečati pomembnejših samostanov (v Stični opatov pečat 1221, Žiče 1234, Gornji Grad 1238 in Jurklošter 1260). Od srede 13. stoletja pa so jih v zvezi z rastočo avtonomijo začela uporabljati tudi mesta na osrednjem slovenskem ozemlju (Maribor 1271, Ptuj 1273, Ljubljana 1280 in Kostanjevica na Krki 1286). Na Primorskem je bil ta proces hitrejši, saj se piranski omenja že 1228.

Meščanski pečati so bili do leta 1300 zelo redki, v večjem obsegu pa so jih začeli uporabljati od začetka 14. stoletja, sprva le bogatejši in uglednejši meščani, pozneje pa tudi drugi pomembnejši meščani. Najstarejši cehovski pečat je znan šele iz 15. stoletja in prav to stoletje je na Slovenskem doba najmočnejše uporabe pečatov. Od tedaj dalje se pojavijo prve omejitve uporabe, ki se vežejo na pravico do grba. Poleg pečatov pa se je od začetka 16. stoletja začel kot sredstvo za overovitev vedno bolj uporabljati lastnoročni podpis izstavitelja.

Med še zdaj ohranjenimi sredjeveškimi pečatniki je največ mestnih in cerkvenih, ker so te institucije svoje pečatnike skrbno hranile in jih uporabljale tudi po več stoletij, plemiške pa so po smrti lastnika uničevali. Najstarejši ohranjeni mestni pečatnik je ptujski; je iz pozlačenega brona, enako kot večina drugih ohranjenih pečatnikov do 15. stoletja, ko so se uveljavili srebrni mestni pečatniki (Ljubljana, Kamnik in Krško). V 18. stoletju so začeli izdelovati tudi železne oziroma jeklene pečatnike. V srednjem veku so jih izdelovali zlatarji.

Med materiali za pečatenje je na slovenskem v srednjem veku prevladoval vosek, do srede 14. stoletja naraven in nebarvan, pozneje zeleno, rdeče ali črno barvan. V 15. stoletju je podeljeval pravico do pečatenja z rdečim voskom vladar. Velikost pečatov je bila odvisna od pomembnosti lastnika (zgornja meja je 120 mm), po obliki so bili večinoma okrogli, cerkveni pa koničastoovalni, primerni za upodobitve stoječih svetnikov. Mestni so bili okrogli, izjema je le kvadratasti pečat Slovenj Gradca iz začetka 14. stoletja. Pomembnejši fevdalci in mesta so imeli pečate v različnih velikostih: večje za svečanejše listine, manjše pa za dopise in akte.

Znani so tudi protipečati (contrasigillum) na hrbtu večjih pečatov, ki so bili namenjeni dodatnemu zavarovanju. Na pergamentnih listinah so bili obešeni na svilene ali konopljene vrvice, večinoma pa na pergamentne trakove. Ko so tudi za listine začeli uporabljati papir (od 15. stoletja), so pečatnik pritiskali na vosek čez košček papirja za večjo trdnost. Od konca 16. stoletja so začeli pečatiti v leseno okroglo skodelico (s trakom povezano z listino), da je bil pečat varnejši, vladarji pa so v 18. stoletju uporabljali tudi lepo izdelane kovinske skodelice, zlasti za plemiške diplome.

Podobe na pečatih so bile odvisne od lastnika. Cerkveni so imeli od 12. stoletja podobe škofov ali svetnikov, pri fevdalcih pa je od 13. stoletja skoraj brez izjeme prevladoval grb lastnika z vsemi komponentami popolnega grba. Plemkinje so imele na pečatu običajno pridružena grba moža in očeta. Pri mestnih so prevladovale do 15. stoletja upodobitve mestnih obzidij, stolpov, vrat, cerkva, krajevnih svetnikov itd., ki so v 15. stoletju prešle v ščite in iz njih nastali pravi mestni grbi. Zlasti priljubljeni so bili t.i. povedni ali govoreči pečati in grbi. Napisi so bili do 15. stoletja vedno na zunanjem robu med črtama, pozneje pa so jih umeščali na napisne trakove. Bili so latinski in so se začeli s križem, besedo sigillum ali siglo oz. krajše S., nadaljevali pa z imenom lastnika in njegovo funkcijo. Črke so bile do okoli leta 1400 majuskulne, uncialne, v 15. stoletju je prevladala gotska minuskula, od 16. stoletja pa spet majuskula.

listina s pečatoma Vovberških; vir: Od mejne grofije do dežele, Andrej Komac, LJ 2006 Katarina Celjsko-Waldburška 1380; vir: Pečati grofov Celjskih, Katja Žvanut, LJ 2001

slike imajo povečavo
Vir Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002
ŽVANUT, K. Pečati grofov Celjskih, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2001
Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI Slovenska heraldika  |  www.grboslovje.si
©  Aleksander Hribovšek   2007-2017
elektronska pošta   aleksander@heraldica-slovenica.si
telefon   +386 41 597 821