

Velikostno razmerje sestavnih delov grba se je skozi stoletja pogosto spreminjalo.

V obdobju zgodnje gotike (12.-13. stoletje) so bili trikotni ščit, lončni šlem in dragotina v razmerju 2:1:1.

Kasneje se je v obdobju zrele gotike (14. stoletje) pomen dragotine povečal in s tem tudi razmerje med posameznimi deli. Ščit, vedrni šlem in dragotina so bili v začetku v razmerju 3:2:3 (ogrinjalo 2), proti koncu zrele gotike pa že 2:2:4 (ogrinjalo 2)

Pozna gotika (15. stoletje) je posvečala pozornost ščitu in ga po velikosti izenačila z dragotino, tako da je nastalo razmerje 3:2:3, (ogrinjalo 3-4) konec stoletja pa tudi že 5.3:4.

Zgodnja renesansa (začetek 16. stoletja) je ohranila razmerje iz konca 15. stoletja 5:3:4 (ogrinjalo 4-5). V pozni renesansi (konec 16. stoletja) pa je bilo opazno zmanjševanje ščitov na račun povečevanja dragotine. Razmerje med ščitom, rešetastim šlemom in dragotino je bilo 5:4:6 (ogrinjalo 4-5).

Izrazito slaba razmerja so se pojavila v obdobju baroka, rokokoja in klasicizma. Zmanjševati se je začel pomen dragotine in šlema. Razmerje v baroku in rokokoju je bilo 5:2:3 (ogrinjalo 3-4).

V klasicizmu pa 5:2:3 (ogrinjalo 3-5).

Moderno grboslovje je prevzelo harmonično razmerje pozne gotike 3:2:3 (ogrinjalo 4-5), kjer leži sredina popolnega grba sredi šlema.
info@grboslovje.si telefon +38640626357