Celovit grb, kot ga poznamo danes, se je izoblikoval že v obdobju turnirske heraldike. Sestavljen je iz dveh glavnih komponent, ščita in okrasja. Okrasje predstavljajo šlem, ogrinjalo in šlemni okras. Sredi 13. stoletja sta obe glavni komponenti predstavljali viteško zaščito in njegovo obrambno orožje. Iz celote je nato nastala standardna podoba grba.
Ščit z vsebino predstavlja temelj in je glavni del grba. Predstavlja tudi idealno površino za osebni znak, ki je neposredno viden nasprotniku v boju ali na turnirju. Grbu daje tudi obliko. Sam ščit lahko nastopa tudi kot nadomestilo za popolni grb pri lokacijski heraldiki.
Tudi šlem je del viteškega oklepa. V praksi pa se je uveljavil ostri ali zaprti za meščanski, rešetasti ali stremenasti za plemiški in šlem z vizirjem za vladarski grb.
Svitek je okrasni dodatek in predstavlja pri meščanskem grbu nadomestek krone, ki pa nastopa v plemiških grbih.
Šlemni okras se je dokončno izoblikoval v obdobju turnirske heraldike in je znak značaja nosilca.
Šlemno ogrinjalo je bilo sprva namenjeno za zaščito pred soncem, v sklop grba pa preide prav tako v obdobju turnirjev.
V času diplomske heraldike se je začelo obdobje prizadevanja za čim bogatejše in razkošnejše grbe, ki zrcalijo vpliv in moč njihovih lastnikov. Razkošno okrasje začne v 16. stoletju uporabljati visoko plemstvo, kasneje pa tudi nižje plemstvo.
Razkošno okrasje grba predstavljajo ščitonosci (varuhi ščita), postament, plašč, ponjava, zastave, prapori, odličja, devize (rek, moto) in niso heraldično nujno potreben ali bistven del celovitega grba.
STANIČ, R., JAKOPIČ, T., LEČNIK, A. Osnove heraldike in istovetnostni simboli slovenskih občin, Ljubljana: Lečnik, Heraldica Slovenica, 2005
JUREČIČ, V. http://www.heraldika.si (uporabljeno 2007-10-13).
HILDEBRANDT, A. M. Handbuch der Heraldik - Wappenfibel, Verlag: Neustadt an der Aisch, Verlag Degener & Co., 1967