Popolni grb, kot ga poznamo danes, se je izoblikoval že v obdobju turnirske heraldike. Sestavljen je iz dveh glavnih komponent, ščita in okrasja. Okrasje predstavljajo šlem, ogrinjalo in dragotina. Sredi 13. stoletja sta obe glavni komponenti predstavljali viteško zaščito in njegovo obrambno orožje. Iz celote je nato nastala standardna podoba grba.
Ščit z vsebino predstavlja temelj in je glavni del grba. Predstavlja tudi idealno površino za osebni znak, ki je neposredno viden nasprotniku v boju ali na turnirju. Grbu daje tudi obliko. Sam ščit lahko nastopa tudi kot nadomestilo za popolni grb pri lokacijski heraldiki.
Tudi šlem je del viteškega oklepa. V praksi pa se je uveljavil ostri za meščanski, rešetasti za plemiški in šlem z vizirjem za vladarski grb.
Svitek je okrasni dodatek in predstavlja pri meščanskem grbu nadomestek krone, ki pa nastopa v plemiških grbih, vendar krona ne sme biti položajna.
Šlemni okras ali dragotina, ki se je dokončno izoblikovala v obdobju turnirske heraldike, je znak značaja nosilca.
Šlemno ogrinjalo je bilo sprva namenjeno za zaščito pred soncem, v sklop grba pa preide prav tako v obdobju turnirjev.
Plemiški grb:
Meščanski grb
Razkošno okrasje grbov
V času diplomske heraldike se je začelo obdobje prizadevanja za čim bogatejše in razkošnejše grbe, ki zrcalijo vpliv in moč njihovih lastnikov. Razkošno okrasje začne v 16. stoletju uporabljati visoko plemstvo, kasneje pa tudi nižje plemstvo.
Razkošno okrasje grba predstavljajo ščitonosci (varuhi ščita), postament, plašč, ponjava, zastave, prapori, odličja, devize (rek, moto) in niso heraldično nujno potreben ali bistven del popolnega grba.
Razkošno okrasje kot primer na grbu kraljevine Prusije: