Slovenska heraldika

Grb

Grb je lahko vsak izbran oziroma podeljen znak ali podoba, če ustreza naslednjim normam:

Podoba mora biti predstavljena na ščitu heraldično priznane oblike. Heraldično priznanih oblik ščita je šest, mogoča so malenkostna odstopanja.

Podoba na ščitu mora biti izvedena po mednarodno veljavnih grboslovnih normah in v heraldičnem duhu restituirane heraldike. Figure izbiramo iz izbora v srednjem veku znanih heraldičnih podob stvari, predmetov in pojmov, katerih predstavitev je poenostavljena (starinska), da je lažje razumljiva in markantna.

Uporabljene morajo biti le heraldične barve in heraldični kovini. Heraldično dekadentnim barvam, npr. sivi in rjavi, se priznava veljavnost samo v primerih, ko so pravno uveljavljene z izvirno grbovnico (grbovnica je dokument, ki pravno uveljavlja videz in posest grba).

Zložljivost oziroma ločljivost barv ter kovin v grbu mora biti pravilno upoštevana. Rdeča, modra, črna in zelena barva so med seboj v paru ali trojici nezložljive. Prav tako sta med seboj nezložljivi tudi obe kovini, torej zlata in srebrna. Zlata in srebrna se v grbu lahko kombinirata le v okrasju figur, česar blazon ne obravnava. Več o pravilih zlaganja barv si preberite v poglavju Barve.

Upodobitev grba mora biti tako heraldično umetniško dovršena, da poetičnost heraldičnega izraza ne kvari njegove sporočilnosti. Heraldika poudarja markantnost figur in zanemarja nebistvene elemente. Podoba grba naj bo ne glede na njegovo vsebino simpatična in lepa. S površnim čutom za heraldično umetnost je mogoče s heraldičnimi figurami tudi po heraldičnih normah upodobiti slab grb. Pojem slab grb je v heraldiki definiran.

Upodobitev heraldično priznane figure mora zagotavljati njegovo unikatnost. Figure istega imena, npr. heraldični orli, se morajo razlikovati po svojem izrisu in barvah.

Po zgornjih zahtevah ustvarjeno ali poustvarjeno znamenje mora predstavljati istovetnost - identiteto svojega lastnika, torej fizične ali pravne osebe. Heraldična upodobitev nima veljave grba, če ni pripadal ali pa ne pripada nikomur. Kdorkoli vodi grb, sme imeti samo enega, pojmovano torej v smislu EMŠO (svoje osebne mednarodno veljavne številke).

Če je po zgornjih normah upodobljeno znamenje mogoče blazonirati, dobi pomen grba. Šele grb in blazon skupaj tvorita celovitost heraldičnega pojma.
Blazon je čim krajša, nedvoumno jasna, heraldično strokovna besedna predstavitev grba. Le blazon ima pravno veljavo dokumenta, s katerim je podobo grba mogoče uveljavljati in tudi zaščititi. Slabo izveden blazon nima strokovne veljave in grba ne more pravno uveljavljati. Grb sam je le slikovno natančna in hkrati fizična ponazoritev blazona.

Restitucija heraldike pomeni prenovo po vzoru druge polovice 15. stoletja, prerod oziroma regeneracijo heraldike in obnovo oziroma restavracijo.