24. 4. 2019
Avtor: Matija Kenda
Večkrat se pojavlja in zastavlja vprašanje, kako pravilno poimenujemo tribarvne zastave. Pojavljajo se trije izrazi, ki so po besedotvorju zloženke: trobojnica, tribarvnica in trikolora. Uporaba sicer ni tako pereča med laično javnostjo, medtem ko je v strokovni in ljubiteljski zastavoslovni sferi večkrat predmet spotike in današnjega jezikovnega purizma ter tudi predmet političnega/ideološkega diskurza. V nadaljevanju bomo zato pojasnili te izraze z zgodovinskega in etimološkega vidika in poskusili ugotoviti in priporočiti, kateri izraz je najbolj ustrezen z današnjega vidika.
Mediji in laična javnost največkrat uporabljajo izraz trobojnica za pomen tribarvne zastave. Izraz je z uporabo v zadnjih dveh stoletjih, v katerih smo bili Slovenci jezikovno in politično v stiku z južnoslovanskimi narodi, postal sinonim za tribarvne zastave. Danes se med jezikoslovno in tudi zastavoslovno stroko besedo boja obravnava kot tujko, čeprav je kot gesla ne najdemo v nobenem slovarju tujk, ki so na voljo v slovenskem jeziku. Poleg tega je boja v pomenu barve arhaizem, ampak je kljub temu izraz, ki je skupaj s trobojnico uvrščen v SSKJ:
bója 2 -e ž (ọ̑) zastar. barva: rad uporablja žive boje / oči sive boje ♪
trobojnica trobójnica -e ž (ọ̑) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobojnico; francoska trobojnica; trobojnica z rdečo zvezdo
Beseda trobojnica je nastala v štokavščini (narečju, iz katerega izhajajo današnji standardni hrvaški, srbski, črnogorski in bosanski jezik) po poenobesedenju besedne zveze trobojna zastava, ki vsebuje pridevnik trobojni v pomenu »tribarvni« in je zložena iz za štokavsko področje značilne zloženske oblike števnika trije in besede boja »barva«. Tako kot trobojnica je tudi sama beseda boja prevzeta beseda iz štokavščine iz časa 19. stoletja pod vplivom narodnega preporoda, intelektualnih in političnih gibanj (kot je bil na primer Ilirizem). Beseda boja je turcizem oz. izposojenka iz osmanske turščine بویا (boya, »barva«), ta pa je podedovana iz prototurškega jezika *bodo- (»barva«).
Primer uvajanja besede boja lahko vidimo pri posvetilni pesmi slovenski zastavi »Naše bandero.«, ki jo je napisal slovenski rimskokatoliški duhovnik, narodni buditelj in publicist Franc Blažič. Pesem je bila objavljena 12. marca 1849 v časopisu Pravi Slovenec. Besedo boja so morali pojasnjevati v opombah, uveljavljala pa se je tudi zaradi rime. (Vir slike: Naprej zastava slave: slovenske domoljubne in društvene razglednice skozi čas.)
Del novice o veselju v Ljubljani pri potrditvi slovenskih barv na Dunaju v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki so izšle 11. oktobra 1848. V njej se v prvem odstavku izmenično pojavljata narečna in starejša beseda »farba« in nova prevzeta beseda iz češčine barva, ki je danes normativna beseda. (Vir slike: Dlib.si / Naprej zastava slave: slovenske domoljubne in društvene razglednice skozi čas.)
Beseda tribarvnica danes velja za najbolj primeren izraz, saj je samostalnik barva danes najbolj udomačen in tudi norminiran izraz za pomen barve. Tribarvnica je sicer mlajša beseda od trobojnice, ki je prav tako nastala po poenobesedenju iz besedne zveze tribarvna zastava, ki vsebuje za zloženke značilno obliko števnika trije in samostalnika barva. Obstaja pa še dvojnica trobarvnica, ki pa se zelo redko uporablja. Besedi v SSKJ:
tríbárvnica -e ž (ȋ-ȃ) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti, razviti tribarvnico; francoska tribarvnica // trak z barvami te zastave: s tanko tribarvnico okrašen venec ♪
tróbárvnica -e ž (ọ̑-ȃ) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobarvnico; slovenska trobarvnica // trak z barvami te zastave: s trobarvnico ovit šopek
Tudi beseda barva etimološko gledano ni slovenska, ampak je v tej obliki prevzeta beseda iz češčine v 19. stoletju. Izvorno ji je sorodna narečna oz. neknjižna beseda »farba«, ki je bila v slovenščino prevzeta iz (pozne) srednjevisokonemške ali celo že novovisokonemške besede varwe (danes nemško Farbe). Slednja pa iz stare germanščine *farwaz. Kdaj točno je bila prevzeta, ne vemo, je pa dokumentirana že v 16. stoletju.
Kot kaže, naši predniki niso uporabljali abstraktnega izraza za pomen barve, ki bi bil podedovan iz organskega kontinuuma stare slovenščine in tudi praslovanščine. Glede na primerjalno jezikoslovje z ostalimi slovanskimi jeziki bi to lahko bila praslovanska beseda *vapno, beseda s prvotnim pomenom »barvilo« in pa *mastь (rusko »масть« - mast') prav tako prvotno le v pomenu »barvilo« (ki je mastno), ampak kot kaže, enotnega izraza za abstraktni pojem »barva« naši predniki sploh niso imeli. Kot zanimivost: tudi ostali slovanski jeziki imajo večinoma prevzete besede. Samo Rusi (цвет »cvet« - barva) in Bolgari (цвят »cvjat« - barva) imajo svojo besedo za barvo, ki pa je metafora po cvetu (cvetovi so namreč različnih barv).
Zadnji izraz je trikolora, ki ga zasledimo v knjižnem in strokovnem jeziku, zelo redko ga zasledimo v vsakdanjem govoru. Prav tako je uvrščen med gesla v SSKJ:
trikolora trikolóra -e ž (ọ̑) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trikoloro; francoska, italijanska trikolora
Čeprav je pojav tribarvnih zastav starejši, se izraz pojavi z modernim zastavoslovjem, ki se je utemeljil s francosko revolucijo (1789). Z najbolj poznano francosko tribarvno zastavo Le Tricolore se je začel uveljavljati novi stil preprostega, slikovitega in markantnega zastavoslovja ter z njim tudi izraz trikolora. Izraz »kolora« je sicer etimološko latinska beseda color (»barva«). Tudi sama beseda trikolora je pri nas prevzeta iz italijanske tricolore, ki je prvotno pridevnik s pomenom »tribarvni« in se je razvil iz latinskega tricolor, zloženke iz tri- »tri-« in color »barva«. Beseda kolor obstaja tudi pri nas, a se pojavi v SSKJ za druge pomene v zvezi z barvo.
Trikoloro danes večinoma medijska in laična javnost uporablja za označevanje francoske ali italijanske zastave in tudi drugih vertikalno razporejenih zastav s tremi barvami, medtem ko se izraza trobojnica in tribarvnica uporabljata skoraj izključno za horizontalno razporejene tribarvne zastave predvsem slovanskih držav. To razlikovanje ni pravilno, saj sta obe kompoziciji tribarvnici, ki imata samo različno razporejene pasove. Glede tega se bo potrebno uskladiti tudi v zastavoslovni stroki, saj pri nas še ni urejena kategorizacija večpasnih zastav različnih kompozicij. Pod vplivom angleščine in tuje (strokovne) terminologije pa bi se lahko kot izraz uveljavil triband (morda bi se lahko kot prevedena slovenska ustreznica uveljavil izraz »tripasnica«) kot krovni izraz za vse oblike kompozicij zastav s tremi pasovi, ki lahko vsebuje dve ali tri barve.
Ne glede na to etimološko popotovanje in zastavoslovno problematiko so vsi trije izrazi po SSKJ pravilni in jih lahko uporabljamo. Čeprav pa bi bilo za zdaj dobro, da bi jezikoslovna stroka normirala en izraz in s tem odpravila zmedo. Trobojnica zaradi zgodovinskega ozadja ni neprimeren izraz, kljub temu da je prevzeta beseda, saj so Slovenci s to besedo poimenovali zastavo v narodnem preporodu, vendar je izraz tribarvnica danes jezikovno (normativno in etimološko) gledano najbolj ustrezen. Slednjega je po našem mnenju priporočljivo uporabljati, ni pa obvezujoč in še naprej vsi trije izrazi (posredno tudi trikolora) ostajajo stvar izbire.
Del novice v časopisu Slovenec 29. avgusta 1907 o prepiranju in konfliktih, ki so spremljali izobešanja zastav v Trstu. V njem je razvidno ločevanje med italijansko trikoloro in slovensko trobojnico. (Vir slike: Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si)
Za dodatna pojasnila in popravke se zahvaljujemo prof. dr. Marku Snoju z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU.
V jezikoslovju so besede, ki so na začetku označene z zvezdico (*), rekonstruirane besede, koreni in stavki, ki niso neposredno potrjeni v njihovih jezikih in so jih jezikoslovci rekonstruirali s pomočjo etimoloških dokazov in primerjalne analize.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si (dostop 11. 4. 2019)
Krese, Srečko: Naprej zastava slave: slovenske domoljubne in društvene razglednice skozi čas. Mohorjeva družba, 1990
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, 2016 (dostop 11. 4. 2019)
Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. 3. izdaja. ZRC SAZU, 2016