24. 11. 2008
Avtor: Aleksander Hribovšek
Od letošnjega leta imamo Slovenci na voljo novo in obširno knjigo o grboslovju in zastavoslovju. Ker je slovenska strokovna heraldična literatura dvajsetega stoletja dobesedno pičla, jo v novem tisočletju prav toplo pozdravljamo. Čeprav je projekt raziskovanja in preučevanja heraldične teorije (grboslovja), heraldike v praksi in njene zgodovine ter zgodovine grbov lahko izredno obsežen in dolgotrajen, nas je letos prav prijetno presenetila novica, da je nova knjiga že izšla.
Knjiga je razdeljena na grboslovni in zastavoslovni del. Avtor se je prvega dela lotil s samega bistva heraldike. Klasificiral je področja njene uporabe in zgodovinskega razvoja do sodobnosti. Nato se je temeljito lotil heraldičnih pravil in zakonitosti, barv in njenih šrafur ter nenazadnje zgradbe grbov in nabora likov in figur v njih. Vseskozi tudi opozarja na številna nerešena področja slovenske heraldike ter njeno porazno stanje z državnimi simboli na čelu. Na kratko se je dotaknil tudi heraldičnega prava in pravic do uporabe grbov. V poglavju o zgodovinskih grbih Slovencev so obdelani zgodovinski deželni grbi in stanje domovinske heraldike po koncu monarhije do samostojne Slovenije. Vključeni in objavljeni so zapisniki sej Ustavnega odbora ustavodajne skupščine Kraljevine SHS in takraten odnos Slovencev do svojih simbolov ob sprejemanju novih. Tudi povojna socialistična "heraldika" ter magnetogrami predosamosvojitvenega procesa sprejemanja novega grba in zastave, ki milorečeno kažejo na apatijo, nestrokovnost in neznanje takratne komisije. Avtor je predstavil tudi lastne poskuse in predloge k izboljšanju poraznega stanja državnih simbolov sredi devetdesetih. Podrobno je obdelan tudi javni natečaj za oblikovanje novih državnih simbolov iz leta 2003, ki je klaverno propadel zaradi neinteresa in pomanjkljivega znanja vseh sodelujočih. Predstavljen je tudi obširen avtorjev predlog grba, ki bi po njegovem lahko zamenjal obstoječega. Grb je izrisan v treh oblikah, kot veliki, srednji in mali grb. Več o tem spodaj.
V drugem delu knjige je predstavljeno zastavoslovje, tipi in izvor zastav. Vseskozi je izpostavljan zgodovinski problem slovenske zastave, ki naj ne bi bila slovenska temveč ruska in težave z njeno razpoznavnostjo. Opisana je tudi zgodovina evropske zastave in kritika predsedniške ter pomorske. Nadalje avtor izčrpno predstavi pravila izobešanja zastav v vseh kombinacijah. Prav tako kot je predstavljena zgodovina slovenskega grba, je predstavljena tudi zastava skozi vsa obdobja do danes in tudi avtorjev predlog zastave. Gre za zastavo s tremi vodoravnimi progami v barvnem zaporedju rumena-modra-rumena, ki temelji na barvah starega grba dežele Kranjske.
Ker pa gre v našem primeru za avtorja, ki je zgolj ljubitelj heraldike, se bomo podrobneje ustavili na nekaterih straneh in razjasniti marsikatero napako in napačno interpretacijo, ki je nastala zaradi površnega poglabljanja v problematiko in tudi zaradi prepisovanja angleške heraldične literature ob neupoštevanju, da spada slovenska heraldika v srednjeevropski heraldični prostor, ki se v marsičem razlikuje od angleškega.
Grb Novega mesta iz Valvasorjeve Velike knjige grbov med leti 1687 in 1688 in sodobni grb Novega mest.
O grbu Novega mesta: "... smo namesto starega grba dobili novo obdelavo grba s spremenjenimi heraldičnimi atributi ..." stran 31 in "... ni dovoljeno spreminjati stare heraldike. Staro heraldiko je mogoče zgolj nadgrajevati, nikakor pa ne spreminjati v tej smeri, da se spremenijo določeni heraldični atributi. Primer spremembe je zagotovo grb Novega mesta, pa tudi drugi, kjer ne gre za umetniški pristop k oblikovanju heraldičnih postulatov grba, ampak za spremembo položaja nog vladarja, kar je nedopustno." stran 134
Z avtorjevo trditvijo, da se glavnih heraldičnih figur ali atributov v zgodovinskih grbih ne sme spreminjati, se seveda strinjam. Če gre pri novem grbu za spremembo položaja nog heraldične človeške postave (Rudolfa IV.) bi lahko tekla dolga debata, dejstvo pa je, da imamo več različnih zgodovinskih pečatnih (tudi najmanj tri srednjeveške) in slikovnih upodobitev grba tega mesta in ena izmed njih je malodane identična sodobnemu, najdemo pa jo v Valvasorjevi Veliki knjigi grbov. V tem primeru torej gre za nepremišljeno trditev avtorja.
O predstavitvi različnih položajev leva, ki ga avtor pretvori v panterja: "Ker pa imamo Slovenci v svojem najstarejšem, karantanskem grbu panterja in zanj veljajo enaka pravila, bomo od zdaj naprej govorili kar o položaju panterja." stran 68 in glede uporabe izrazov: "rampant, salient, passant, statant itd." stran 68
Najprej razjasnimo razliko med levom in panterjem. Panter ni lev! Edino kar ga povezuje z njim je oblika trupa, upodobitve položajev (ne vseh), oblikovno sledenje razvoju leva skozi stilska obdobja in rep (ne vedno). Panter nima levje glave, niti grive (zelo siromašna). Sicer pa je fantazijska figura sestavljena iz večih živali, s konjsko, zmajevo ali bikovo glavo z dolgim ukrivljenim vratom, z rogovi in orlovimi kremplji namesto prednjih šap. Vedno je predstavljen tudi s švigajočimi plameni, ki so švigali na začetku samo iz ust, kasneje pa tudi iz ostalih panterjevih odprtin.
V slikovnem gradivu teme so upodobljeni različni položaji levov z dejansko izrisanimi levi, ki jih imenuje panter. Da pa avtorju ni najbolj blizu definicija te živali se pokaže tudi kasneje pri lastnih upodobitvah karantanskega pantra oziroma upodobitvah slikarke Špele Gumzej.
Uporaba izrazov rampant, salient, passant, statant itd. je koristna, da se bralci srečajo tudi s tem načinom, drugače pa je to izrazje normansko in se večinoma uporablja v angleški heraldiki. V Srednji Evropi in Sloveniji opisujemo položaje z domačimi izrazi, kot so vzpenjajoči, stoječi, korakajoči, stoječi itd.
Primerjava heraldičnega panterja in leva (grb Bernarda I. Losensteina 1408 in grb Češke 1380).
Lev in leopard.
O leopardu: "Drugi način ločevanja podobe panterja je glede na smer, kamor je obrnjena glava. Tako imamo tri možnosti: če je glava obrnjena naprej, se držimo že predstavljene opredelitve; če je glava obrnjena proti gledalcu, kar je mogoče pri vseh položajih, razen pri spečem panterju, govorimo o položaju guardant ali opazujočem panterju; če pa je glava panterja obrnjena nazaj, pravimo, da je panter reguardant ali da gleda nazaj. Seveda so mogoče vse kombinacije omenjenih položajev glave z osnovnimi položaji panterja oziroma leva." stran 69
Kadar govorimo o levu, ki ima glavo obrnjeno proti nam oziroma frontalno, govorimo o leopardu. Tukaj prihaja do terminološkega navzkrižja med srednjeevropsko - slovensko heraldiko in angleško, ki jo avtor tako vneto uporablja in predstavlja, čeprav je naslov knjige Slovenska grb in zastava, heraldika in veksilologija in ne Angleška grb in zastava. Kljub temu, da Angleži označujejo takšno postavo kot npr. lion rampant guardant, gre pri nas preprosto za vzpenjajočega leoparda.
Definicija leoparda v srednjeevropski heraldiki je: leopard je lev, ki se od heraldičnega leva razlikuje zgolj po poziciji glave. Lev ima glavo slikano vedno v profilu, leopard pa ima obrnjeno k opazovalcu, torej frontalno. Ta jasna razlika in oznaka izhaja iz 13. stoletja.
vzpenjajoči lev ali zgolj lev
vzpenjajoči leopard ali zgolj leopard
korakajoči leopard
lion rampant
lion rampant guardant
lion passant guardant
lion
lion léopardé
léopard lionné
steigender Löwe ali zgolj Löwe
steigender Leopard ali zgolj Leopard
schreitender Leopard
O orlu: "Orla lahko upodabljamo tako, da sedi z zaprtimi krili ali pa je v položaju dviganja, vzletanja, letenja in jadranja." stran 70
Tega v srednjeevropski heraldiki preprosto ni! Orel je vedno (!) slikan frontalno, z glavo obrnjeno v stran, s simetrično razprtimi krili, s štrlečimi tacami z razširjenimi kremplji in enakomerno razporejenimi repnimi peresi. Simetrija seveda velja tudi za dvoglavega orla. Leteči ali sedeči in ostali naturalistično predstavljeni orli iz rimske in Napoleonove dobe niso heraldični! Morda pa je imel avtor v mislih druge heraldične ptice, ki so podobne heraldičnemu orlu, kot sta na primer jastreb in pa sokol, katerima so takšni položaji dovoljeni.
Orel in jastreb.
Grb Nizozemske s šotorom in kupolo.
O heraldični vrtnici: "Cvetovi, ki jih najdemo na grbih, so v največji meri vrtnice, večinoma z deblom stebla in kakšnim listom, včasih pa je upodobljen tudi zgolj njihov stiliziran cvet, opredeljen s petimi venčnimi listi." stran 73
Bomo raje trditvi obrnili vrstni red in zapisali, da so vrtnice v večini brez stebla, predstavljene zgolj s cvetom, ki stilsko izvira iz šipkovega cveta z enako velikimi in enakomerno razporejenimi cvetnimi listi. Vrtnic s stebli je manj in jih običajno pojmujemo in blazoniramo malce drugače, npr. vrtnica s steblom, vrtnični grm, vrtnični venec, vrtnica z vejo itd.
O šlemu: "Šlem je skoraj zmeraj obrnjen popolnoma ali delno v heraldično desno stran, le redko naprej in nikoli v levo stran." stran 102
Od renesanse do danes je frontalna lega skorajda prevladala nad obrnjeno v heraldično desno, če govorimo o grbih z enim šlemom. Šlemi so obrnjeni tudi (!) v heraldično levo stran, kadar imamo združen grb z večimi šlemi.
O kronah: "Razlaga kron bi zahtevala celotno poglavje, zato jo bomo prepustili kakšni drugi knjigi, za ilustracijo objavljam le krone, ki jih uporabljajo v angleški heraldiki." stran 105
Pa smo spet tam. Zakaj angleške krone in vnašanje zmede? Zakaj ne bi raje predstavili kron in položajnih kron cesarstva, katerega del smo bili tudi Slovenci? Tako bi vsaj novi nadebudni navdušenci nad heraldiko ne tavali v slepi ulici, kadar bi zagledali kakšen zgodovinski grb iz domačih logov.
Poraja pa se tudi vprašanje, zakaj je stara splošna plemiška krona poimenovana kot vojvodska krona?
O ogrinjalu: "Ogrinjala so večinoma v glavnih barvah grba oziroma ščita. Na začetku niso bila nikoli prepletena s kovino, to je z zlato ali srebrno barvo. Pozneje so v ogrinjala pogosto vključili tudi kovine, še posebno v 16. stoletju so bila razširjena ogrinjala rdeče in srebrne barve. V zadnjem času se smernice vračajo k začetnim izhodiščem. Zdaj so lahko ogrinjala katerekoli barve, zunanja stran je lahko dveh barv, notranja pa dveh kovin." in "Grb Nizozemske s hermelinastim ogrinjalom."stran 107
Zgodnje oblike ogrinjal so bila pokrivala iz navadnega blaga ali usnja in so segala do roba lončnega šlema, v 13. stoletju pa so s podaljškom tudi že nudila zaščito vratu. Iz te oblike se je sprva razvilo zgolj enobarvno ogrinjalo, ki je bilo na dnu še ravno ali zelo rahlo nazobčano in se je uporabljalo z vedrnim šlemom, kasneje pa že zasledimo vpliv mode, ter želje po okrasju in barvah. V 14. stoletju so na ogrinjalo vnesli barve - glavne komponente grba - ščita, v obdobju pozne gotike (15. stoletje) pa je ostri šlem obdalo še podaljšano in oblikovno v različne trakove razrezano in prepleteno ogrinjalo. Z uporabo rešetastega šlema je naraščalo tudi umetniško okrasje, ki je doživelo vrhunec v obdobju renesanse in je presegalo zmožnost praktične uporabe ogrinjala.
Nikakor se ne moramo strinjati, da bi lahko v sodobnem času bila ogrinjala v katerikoli barvi in kovini. Praksa srednjeevropske heraldike je še vedno takšna: notranjost ogrinjala je vedno v barvi kovine (zlata/rumena ali srebrna/bela - odvisno od uporabe na ščitu), zunanja stran pa nosi glavne barve, ki nastopajo na ščitu (brez kovin). Če gre za več glavnih barv, v primeru sestavljenega grba z enim šlemom, sta lahko leva in desna stran ogrinjala v različnih barvah, oziroma je lahko ogrinjalo tudi barvno sestavljeno po heraldičnem principu razdelitve - razcepljenja ali deljenja (npr. šahovnica).
Na sliki je tudi grb Nizozemske, ki ima v opisu napačno zapisano, da vsebuje hermelinasto ogrinjalo. Nizozemski grb nima ogrinjala temveč heraldični šotor s kupolo.
O plašču: "Ta ogrinjala so na zunanji strani različnih barv, obroba je lahko zlata, znotraj pa so krznena, velikokrat iz hermelina." stran 108
Izraza ogrinjalo običajno ne uporabljamo za plašč ali šotor. Barve teh dveh elementov razkošnega okrasja so načeloma določene, tako naj bi bila plašč in šotor na zunanji strani v škrlatni barvi, znotraj pa v krznu hermelina. Dodane so še zlate obrobe in zlate vrvice s cofi.
Risba orla (kranjskega), kakor ga je upodobila slikarka Špela Gumzej stran 150
Brezbarvna skica orla nosi na glavi nekaj približno podobnega knežjemu klobuku. Avtor v knjigi striktno zagovarja stare in "izboljšane" barve grba dežele Kranjske, ki naj bi jih dežela prejela 12. januarja 1463 kot zahvalo in "plačilo" za zvestobo in pomoč obleganemu cesarju Frideriku III. Cesar je takrat izdal odlok, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, v njem pa je zapisano, da je grb dobil orla s cesarsko krono (!), do tedaj srebrno-rdeče šahirana prsna prepona pa je bila nadomeščen z zlato-rdečo. V barvah je vrisan na zlatem polju poznogotskega polkrožnega ščita modri orel s cesarsko krono na glavi in z 22-krat zlato-rdeče šahiranim prsnim krajcem. Zlata barva ščita ni bila ena izmed izboljšav grba, ker se v grbu pojavi že v drugi polovici 14. stoletja in je bila leta 1836 spremenjena v srebrno.
Glede na to, da knjiga zagovarja izboljšano barvo polja (ki v Friderikovem odloku ni omenjena, omenjena pa je barva prsnega krajca), pa je Friderikov privilegij cesarske krone očitno pozabljen. Skica orla na tej strani in predlog novega grba bi, če smo natančni, morala vsebovati to krono. In te krone grb leta 1836 ni izgubil, kot je izgubil zlato polje. Zakaj torej knežji klobuk in ne cesarska krona?
Risba orla, kot ga je upodobila slikarka Špela Gumzej na strani 150 in primerjava knežjega klobuka, knežje krone in srednjeveške cesarske krone.
Predlog velikega slovenskega grba, avtor Zmago Jelinčič, stran 299.
O avtorjevem predlogu slovenskega grba: "Kakšen naj bo torej slovenski grb?" stran 296-307
Glede predloga zgoraj, ki je milorečeno "konglomerat" elementov, nakopičenih na malce čuden način, pa zelo na kratko. Ščit ne ustreza normam, ker gre za prekomerno povišanega poznogotskega polkrožnega, na katerem so polja z grbi nekdanjih slovenskih dežel in je Prekmurje zopet zapostavljeno. V prvem polju je bil mišljen črni panter, ki bi predstavljal tako Koroško kot tudi Štajersko, vendar najdemo naslikanega črnega leva z rogovi. Kakšen je panter in kaj vsebuje je opisano zgoraj. V četrtem polju se bohoti koza, ki stilsko spominja na precej zajetnejšega kopitarja s kozorogovimi rogovi. Koze imajo precej krajše rogove, so jih pa na podoben način (precej vitkejše) slikali v času heraldične dekadence novega veka, še posebej v 19. stoletju. Glede orla pa smo že omenili, da mu manjka cesarska krona. Prav tako je naslikan knežji klobuk tudi na vrhu plašča (ne krona, kot jo avtor napačno imenuje), ki naj bi bila "oblikovana po vzoru knezov Celjskih" stran 301 in zagotovo ne sodi na grb. Slovenci, če bi že "morali" imeti krono v grbu, imamo pravico do krone višjega ranga in sicer do krone s petimi loki. In tako naprej do modre barve plašča, večbarvne devize ...
O pravilih barvnega zaporedja pri nastanku zastav: "... barvi zastave izhajata iz grba, zastava naj ima le dve barvi, zgornja polovica zastave ima (praviloma) barvo ščita, spodnja polovica pa je (praviloma) v glavni barvi, barvi glavne podobe na ščitu ..." stran 323
Grboslovje ima grb svoj vrstni red barv: prva barva je barva (glavnega) atributa, druga pa je barva ščitovega polja, na kateri dominira atribut. Morebitna tretja barva ponazarja dopolnilno (okrasno) barvo atributa. Ta sistem velja od približno 1900 naprej, pred tem pa je veljala za prvo barvo barva ščita. To je bilo sporno, kajti po tem pravilu je grb predstavljen že z enobarvnim (sicer praznim) ščitom. Tako seveda ne gre, kajti grb je "stalno barvno slikovno znamenje simbonega pomena", "heraldično sliko" pa lahko predstavljata šele dve (komplementarni) barvi. Pri zastavah, ki so nasledile svoje barve po temeljnem grbu, so barve na zastavino ruto razvrščene v vrstnem redu, in sicer: pri horizontalnih zastavinih rutah štejemo barve od zgoraj navzdol. Prva heraldična barva predstavlja na zastavi prvo barvno progo, itd. Pri vertikalno postavljenih barvah, torej pri tribarvnicah, štejemo barvna polja od leve v desno.
O tribarvnici: "Vse stare kraljevine imajo zgolj dvobarvne zastave, saj se s tem ločijo od tribarvnih zastav, imenovanih trobojnice, ki so simbol združevanja oziroma združitve." stran 322
Glede na to, da imamo v Sloveniji barve in ne "boje", bi bilo bolj primerno, da uporabljamo izraz tribarvnica namesto trobojnica, kljub temu, da najdemo oba izraza v SSKJ. Vendar se je potrebno zavedati, da se izraz strokovno uporablja za zastave z navpičnimi progami, kot sta francoska in italijanska, in ne za zastave z vodoravnimi, kot je slovenska.
Ne glede na to, da smo se ustavili na nekaterih straneh, ki vsebujejo dvomljive podatke in prenekatere napake, velja, da je delo v zadnjih dvajsetih letih brez primere in nam lahko služi kot uporabna odskočna deska za pridobitev vsaj nekaterih minimalnih osnov heraldike in veksilologije ter zgodovine nekaterih grbov. Če boste naleteli nanjo, vam posebej priporočam, da podrobno preberete poglavja z zapisnikom sej Ustavnega odbora ustavodajne skupščine Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1921 stran 173-178, magnetogramom sej podkomisije za simbole v Skupščini Republike Slovenije v okviru ustavne komisije iz leta 1991 stran 208-237 in javnega natečaja za oblikovanje novih državnih simbolov med leti 2001 in 2003 stran 248-295.
JELINČIČ, Z. Slovenska grb in zastava, heraldika in veksilologija, Učila International, založba, d.o.o., Tržič, 2008