24. 6. 2010
Avtor: Aleksander Hribovšek
V skrivnostni in odmaknjeni dolini reke tolminke leži planina Polog, kjer se sredi pravljičnega gorskega sveta pase govedo in prideluje odličen tolminski sir. Planina leži v južnem delu Triglavskega narodnega parka in je izhodišče za številne planinske izlete ali zgolj prijeten sprehod do čarobnih izvirov Tolminke, ki privrejo na površje nekaj kilometrov višje.
Zgodovina doline je precej pisana. Med 1. svetovno vojno je bila posejana z barakami, delavnicami in skladišči, saj je - varna pred obstreljevanjem - predstavljala zaledje naših čet. V medvojnem obdobju je po grebenu tolminsko-bohinjskih gora potekala meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Za obrambo le-te je italijanska vojska v tridesetih letih v okolici današnje planine zgradila tri velike betonske bunkerje. V času 2. svetovne vojne, avgusta 1944, se je nad dolino, na planini Sleme in malem Stadorju, odvila tragična bitka partizanske brigade Simona Gregorčiča z nemško vojsko.
Visoko nad strugo Tolminke se dviga leseno svetišče - spominska cerkev Svetega Duha v Javorci, posvečena padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte (1915-1917). Nad vhodnimi vrati je napis: "Ta spomenik so med vojno zgradili pripadniki 3. gorske brigade, borbene enote 15. korpusa, v čast in spomin na njihove tukaj padle tovariše. Grajeno v času od 1. marca do 1. novembra 1916." Objekt je zasnoval dunajski slikar in scenograf Remigius Geyling (1878-1974), tedaj nadporočnik, organizacijo in vodenje gradnje pa je prevzel poročnik Géza Jablonszky. Zgradili do jo avstro-ogrski vojaki, mojstri različnih obrti; iz kamenja obzidje in spodnji del, iz macesnovega lesa pa zgornji del konstrukcije. Z razgledne terase ob cerkvi se razgrinja pogled na veličastni Rdeči rob, očarljivo verigo tolminsko-bohinjskih gora ter zaobjame valovito mehkobo okoliških hribov.
Nad vhodom se dviga zvonik s sončno uro, grbom monarhije in napisom PAX (mir). Zunanjost krasijo grbi dvajseterice dežel, ki so sestavljale Avstro-Ogrsko. V notranjosti je na hrastovih ploščah, ki simbolizirajo liste spominske knjige, po sistemu vojaške hierarhije vžganih 2564 imen na okoliških bojiščih padlih avstro-ogrskih vojakov, pokopanih na Ločah pri Tolminu. Notranjost cerkve je secesijsko poslikan in dekorativno obdelan prostor. Prevladujeta modra in črna barva z zlatimi in belimi ornamenti. Na vsaki strani oltarja z mozaično upodobitvijo Svetega Duha kot simbola miru je naslikan velik angel. Leseni del tabernaklja z izrezljanim križanim in klečečima angeloma je delo brigadnega mizarja Antona Perathonerja.
Skoraj stoletna, pretežno iz lesa grajena cerkev zahteva stalno vzdrževanje. Trikrat je bila temeljito obnovljena. Iz časa prve obnove s strani italijanskih vojaških enot leta 1934 je ohranjena plošča z latinskim napisom: "Ultra cineres hostium ira non superest" (Preko pepela sovražnikov jeza ne seže). Po 2. svetovni vojni je cerkev do druge obnove v začetku 80. let žalostno propadala. Po velikonočnem potresu leta 1998, ki je trajno zaznamoval celo dolino, je bila obnovljena leta 2005.
Dodajmo tudi opombo, da so na nekaterih grbih uporabljene napačne barve, kar se je lahko primerilo ob sami izgradnji cerkve ali ob kasnejših prenovah:
