Heraldični utrinki: izbor teritorialnih grbov na Slovenskem

10. 12. 2012
Avtor: Aleksander Hribovšek

Cesarski grb na Ljubljanskem gradu iz druge polovice 16. stoletja

Orel je simbol velikodušnosti, moči, božje sile, poguma in pravičnosti. Že v pradavnih kulturah starega vzhoda je veljal za kralja ptic, predstavljal najvišje božanstvo, božjo moč, oblast in poosebljal vladarja, sprva v Babilonu, kasneje pa v stari Perziji in celo pod Ptolemajci v Egiptu. V helenski Grčiji je bil znak Zevsa, v Rimskem cesarstvu pa simbol Jupitra. Orel antičnega Rima je bil tudi simbol cesarske moči in navsezadnje samega imperija. Tudi krščanska simbolika ga je vzela za svojega. Dvoglavi orel je bil zelo pomemben simbol Hetitov, Asircev, Egipčanov in kasneje tudi Bizantincev.

Karel Veliki je ob prenovi Rimskega cesarstva (l. 800) izbral orla kot simbol svetovnega vladarja. Kasneje je pod Otoningi zacvetela ideja o nadaljevanju Rimskega cesarstva z orlom kot znakom cesarske oblasti, Salijci pa so uporabljali celo predheraldični cesarski pečat v obliki orla.

Kot heraldični atribut cesarskega poglavarja se je orel prvič pojavil leta 1140 v Svetovni kroniki škofa Otona iz Brižin (Otto von Freising). Pod Friderikom I. Rdečebradcem je bil zlat orel na črnem polju cesarski znak in grb cesarskega rodu, s Henrikom VI. pa se prvič pojavi črn, rdeče opremljen orel na zlatem polju (v kasnejšem viru Codex Manese 1305-1340). Leta 1250 naj bi Friderik II. uporabljal črnega orla na zlatem polju kot kraljevi grb in že dvoglavega kot cesarskega. Vendar do tega obdobja srečujemo orle v različnih barvah in težko govorimo o točno definiranem grbu Svetega rimskega cesarstva. Grb se je ustalil šele nekako v drugi polovici 13. stoletja.

Dvoglavega orla najdemo na plemiških pečatih našega cesarstva že leta 1202, v času Ludvika IV. pa se pojavi tudi na angleškem grbovnem svitku. Dvoglavi orel naj bi predstavljal Cesarstvo in Cerkev, uradno in zatrdno pa se usidra šele ob cesarskem kronanju Sigismunda Luksemburškega leta 1434 in ostane cesarski grb do leta 1918 (takrat seveda kot grb Avstro-Ogrske).

V 15. stoletju so nastale prve oblikovne spremembe, orlova glava je dobila nimb (svetniški sij) in trup prsni ščit dednih dežel cesarja, kasneje pa nimb izgine, dodajajo pa razkošne dodatke, kot so žezlo, krona, cesarsko jabolko, meč in red zlatega runa.

Orel na freski ne leži na ščitu, kronan pa je s cesarsko krono. Njegovi glavi sta nimbirani, na prsih pa se bohoti četverjen ščit s krono, katerega polja (4) predstavljajo Ogrsko in Češko. Prsni ščit ima dodatni srčni ščit (sekan in deljen) s tremi polji: Kastilija, Avstrija in Burgundija.

  Grbi v kapeli sv. Jurija

Ljubljanski grad. Foto: Aleksander Hribovšek, 2012.

Motiv grba dežele Štajerske na Splošni bolnišnici Brežice iz leta 1888

Osnovna definicija grba je, da je grb barvni slikovni znak, ki leži na ščitu. Če ščita ni, ne moremo govoriti o grbu, razen v primeru zgodovinsko-dekadentnih izrisov, ki jih seveda upoštevamo (npr. cesarski grb). V primeru Splošne bolnišnice Brežice gre za motiv iz grba.

  Grb Štajerske

Splošna bolnišnica Brežice. Foto: Aleksander Hribovšek, 2012.

Grbi na steni Mladike

Mladika je nekdanji dekliški licej v Ljubljani, ki je bil zgrajen med leti 1906 in 1907. Na fasadi severnega krila je ob glavnem vhodu kamnit relief deklet, ki držijo grba Kranjske in Ljubljane ter ščit z neznano vsebino in je delo kiparja Ivana Zajca. Vzidan je bil leta 1910. Relief je viden iz Prešernove ulice. V stavbah je danes sedež Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije.

  Grb Kranjske

  Grb Mestne občine Ljubljana

Mladika v Ljubljani. Foto: Aleksander Hribovšek, 2008.

Grb Kranjske na Šolskem centru Ljubljana

Grb Kranjske na steni nekdanje Državne obrtne šole v Ljubljani (današnji Šolski center Ljubljana), ki je bila zgrajena med leti 1909 in 1911.