Grb portala Slovenska heraldika

Slovenska heraldika

SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI

Grb portala Slovenska heraldika

Register grbov Republike Slovenije

Izdelava grbov

Heraldica Slovenica

facebook

25 let slovenske zastave: zadovoljni z neprepoznavnostjo

9. 6. 2016
Avtor: Aleksander Hribovšek

Ste se kdaj vprašali, zakaj so nastale zastave in čemu so namenjene? Njihovo poslanstvo je še danes popolnoma enako, kot je bilo pred tisočletji: zastave so pripomočki za signalizacijo in identifikacijo, katerih predpogoj je seveda unikatnost, markantnost in jasnost. Naredimo miselni poskus in določimo slovenski zastavi funkcijo ladijskega signala za nujno medicinsko pomoč, slovaški pa funkcijo signala za prošnjo po vlačilcu. Pristaniški kapitaniji in obalni straži bi zagotovo redno povzročali sive lase in vsesplošen alarm zaradi zmešnjave dveh skorajda enakih zastav. Kako je mogoče, da nekdo samemu sebi uzakoni disfunkcionalno zastavo, ki povzroča zmedo, in te napake v 25 letih ne popravi?

Slovesnost ob dnevu zastave na GEOSS-u, 10. april 2016.
Slovesnost ob dnevu zastave na GEOSS-u, 10. april 2016.

Rojstvo zastave

Letos zaznamujemo 25-letnico grba in zastave Republike Slovenije. Rojevala sta se prek javnega natečaja za oblikovanje grba, ki je bil objavljen 8. aprila 1991 v dnevnem časopisju. Ker so simboli pomemben reprezentativni del države, državnosti, naroda, državljanov in kulture, sta njihov videz in pomen bistvena. Še pomembneje pa je, da jih ljudstvo posvoji in se z njimi identificira, k čemur lahko bistveno pripomore tudi sam postopek sprejemanja ali položaj, v katerem so nastali.

Signalna in identifikacijska nefunkcionalnost slovenske zastave.
Signalna in identifikacijska nefunkcionalnost slovenske zastave.

Projekt izbora novih simbolov je leta 1991 složno upošteval zgodovinsko utemeljeno vseslovensko belo-modro-rdečo zastavo z vodoravno razporejenimi barvami (uveljavljeno leta 1848 in upravno uporabljano kot zastavo dežele Kranjske do leta 1918), ki naj bi bile zastopane tudi v izhodišču za oblikovanje novega državnega grba. Skupščina Republike Slovenije je 25. junija 1991 na skupni seji vseh zborov novi grb in zastavo sprejela z odlokom o razglasitvi amandmaja C k slovenski ustavi. Zanj je glasovalo 187 delegatov, trije so bili proti, osem pa se jih je vzdržalo.

Večino projekta iskanja najustreznejšega predloga, ki bi ga potrdili zakonodajalci, je opravila ustavna podskupina za določitev simbolov Republike Slovenije, ki je na dvanajsti seji 21. junija 1991 ugotovila, da preferenčni grb ne more biti primerna in trajna rešitev za novo državo, ter predlagala, da bi bilo treba ob sprejemanju amandmaja C k slovenski ustavi opredeliti njegovo začasnost.

Podskupino je na presenečenje vseh članov 22. oktobra zapečatil sekretar Miro Cerar z obvestilom, da v skladu z dogovorom s predsednikom ustavne komisije dr. Francetom Bučarjem vsem sporoča, da podskupina za državne simbole ni več pristojna za delovanje. Tako sta simbola, ki sta bila sprejeta v osamosvojitveni naglici ter Slovence skozi vojno vihro pospremila v samostojnost in suverenost, brez nadaljnje trezne in strokovne obravnave obveljala kot stalna.

Zakaj jasnost in unikatnost?

Neprepoznavnost nekaterih načinov oblikovanja.
Neprepoznavnost nekaterih načinov oblikovanja.

Državne zastave so in morajo nastopati oziroma plapolati kot izredno vidni, markantni in (čustveno) učinkoviti nacionalni simboli, ki komunicirajo z občinstvom. Zastava, ki je ne vidimo ali prepoznamo, ne opravlja svoje funkcije in ne prenaša sporočila – torej ne obstaja!

Pogoj prepoznavnosti določene zastave je delno v njeni konstrukciji in delno v njeni poznanosti, ki je lahko neločljivo povezana z veljavo lastnika v svoji okolici. V praksi na prepoznavnost močno vpliva dejavnik naključne ali nenaključne podobnosti dveh ali več zastav, ki povzroča preglavice tako voditeljem kot državljanom na mednarodnem parketu.

Kot primer vzemimo podobnost zastav Nizozemske, Luksemburga, Paragvaja, Hrvaške in Missourija, kjer gre za povsem identično konstrukcijo klasične vodoravne zastave z zaporedjem rdeča-bela-modra. Zastavi Nizozemske in Luksemburga se med sabo ločita zgolj po barvnem odtenku, kar nam praktično onemogoča individualno prepoznavo, kadar nista izobešeni druga ob drugi. Zastave Paragvaja, Hrvaške in ameriške zvezne države Missouri pa imajo dodan (majhen) emblem, ki nam – če ga ne poznamo – da le informacijo o tem, da zastava verjetno ni nizozemska ali luksemburška. Še večja zmeda obstaja v raznolikosti zastav nekdanjih britanskih kolonij, kjer je prevladovala ena in ista konstrukcija modre državne pomorske zastave, imenovane tudi blue ensign, z dodanim emblemom na vetrni (desni) strani rute.

Prav ta enoličnost simbolov in spomin na kolonializem sta bila glavni vzrok za odločen lanski ukrep Nove Zelandije, ki je prek civilne pobude in komisije t. i. vidnejših oziroma uglednih državljanov sprožila politično voljo in postopek za spremembo zastave prek dveh referendumov, pri čemer so na prvem izbirali zastavo, ki se je v drugem krogu pomerila z aktualno.

Način izbora nove zastave je že v samem začetku požel začudenje nekaterih vidnejših svetovnih zastavoslovcev (med drugimi tudi Teda Kaya, funkcionarja North American Vexillological Association in ustanovitelja Portland Flag Association ter urednika zastavoslovne revije Raven), ker je referendumski način pravzaprav izjema in ne pravilo pri uvajanju novih simbolov. Ker je bil novozelandski projekt medijsko pokrit tudi v Sloveniji, smo lahko letošnjega marca prebrali, da se je pri drugem referendumu večina odločila za vztrajanje pri stari zastavi, kot je bilo širše napovedano že na mednarodnem kongresu zastavoslovja (ICV26) v Sydneyju septembra 2015. Vzrokov za tako odločitev je bilo več, med njimi tudi slab in prezapleten protipredlog ter t. i. fenomen "grdega otroka", ko nam je nekaj, kar doživljamo kot svoje, izjemno pri srcu, ne glede na objektivno vrednost.

Podobno sta nekdanji kolonializem in neprepoznavnost zastave sprožila proces tudi na Fidžiju, ki se je izognil finalni referendumski volji ljudstva in lani narodu zaupal le izbiro predlogov, podobno kot v Sloveniji. Precedens bo zanimiv tudi za preostale države, ki na civilni in strokovni ravni že mobilizirajo medijsko krajino, na primer v Avstraliji, kjer sta vedno večja zagon in želja po poti, ki jo je pred pol stoletja uspešno prehodila Kanada.

Morebitne nove zastave bodo morale s svojo preprostostjo, prepoznavnostjo in prodornostjo konkurirati drugim državam, mestom in celo blagovnim znamkam. Vplivati bodo morale še na čustva in izražati pripadnost s pomočjo zelo preproste konstrukcije z največ tremi ali štirimi barvami. Pri oblikovanju zastave se je nujno treba opirati na teorijo veksilologije (zastavoslovja) in na sam izvor zastav, ki so po definiciji oblikovna poenostavitev grbov, ki so jih pred več stoletji nosili vitezi v obliki ščitov na konjih. Z namenom omogočanja boljše prepoznave bojevnikov na daljše razdalje so si z grba izposodili glavne barve in jih na tkanino umestili v obliki barvnih prog - navadno vodoravnih, navpičnih in drugih kombinacij.

Različni tipi in kroji zastav

Trije temeljni načini povezave grba in zastave oziroma prapora.
Trije temeljni načini povezave grba in zastave oziroma prapora.

Ker je zastava tradicionalno nastala iz grba, poznamo v grobem tri osnovne pravokotne izvedbe: srednjeveški heraldični prapor, heraldično zastavo in klasično zastavo. Navadni prapori so unikat (en ročno sešit ali izvezen primerek) in nosijo poljubno motiviko, nekateri celo napise, običajno pa jih srečujemo med sodobno društveno srenjo. Heraldični prapori se od navadnih razlikujejo po popolni preslikavi vsebine ščita (grba) srednjeveškega viteza na kos blaga. Heraldična zastava pa se od heraldičnega prapora razlikuje le po tem, da je serijska, po vodoravni stranici daljša, tiskana ali šivana iz cenenih materialov in ni izvezena. V to družino pogojno spadajo zastave Združenega kraljestva in kolonij ter delno skandinavsko-švicarski tip kroja. Srednjeevropske države so nadaljevale svojo zgodovinsko tradicijo in tudi po burnih spremembah 20. stoletja nadaljevale uporabo klasične zastave z vodoravnimi progami (Slovenija, Avstrija, Nemčija, Češka, Slovaška, Madžarska, Hrvaška), ki so se v 19. stoletju razširile po vsem svetu in jih, če imajo tri barvne proge, angleško imenujemo tribar. Klasičnim zastavam so sorodne zastave z navpičnimi barvnimi progami (Francija, Irska, Belgija, Italija), ki jih imenujemo tribarvnice (angl. tricolor, hrvaš. trobojnica), če v njih nastopajo tri različne barve. Izraz se navadno napačno in posplošeno uporablja za vse zastave s tremi barvami, tudi slovensko, čeprav ne spada v kategorijo zastav z navpičnimi progami.

Klasična zastava z vodoravnimi progami (angl. tribar) in tribarvnica (angl. tricolor) z navpičnimi.
Klasična zastava z vodoravnimi progami (angl. tribar) in tribarvnica (angl. tricolor) z navpičnimi.

V zgodovini sta bila običajno grb in zastava - kot dva samostojna simbola - barvno neločljivo povezana. Tok zgodovine in razvoj heraldike je omogočil vedno kompleksnejše grbe, ki so znotraj ščita vsebovali vedno več atributov (razdeljenih polj, likov, postav in figur) in se počasi oddaljevali od usklajenosti z zastavami. Tudi naraščajoče število (novih) držav z novimi zastavami je naredilo svoje in kmalu je zmanjkalo razpoložljivih klasičnih krojev, ki bi državam omogočili unikatnost. Tako so se ne nazadnje začele pojavljati zastave z dodanimi grbi in drugimi emblemi, ki žal niso veliko pripomogli k jasni diferenciaciji med državami, kar pričajo zastave Salvadorja, Nikaragve in Hondurasa. Glede na to, da zastavo Slovenije redno zamenjujejo s slovaško, bi nam moralo postati jasno, da obstoječa rešitev ni primerna in da jo je mogoče spremeniti, kot dokazujejo primeri iz Oceanije.

Srednjeameriški način neprepoznavnosti.
Srednjeameriški način neprepoznavnosti.

Države imajo več kot eno zastavo

Omeniti je treba tudi serijo zastav, ki jih uporabljajo države, imenovano sistem nacionalnih zastav. Izdelanega in dodelanega ima večina evropskih držav, razen Slovenije. Seznam navadno obsega naslednje kategorije različnih zastav: nacionalna (v uporabi državljanov), upravna (v uporabi državnih uradov), vojaška, civilna pomorska (v uporabi državljanov), državna oz. upravna pomorska (v uporabi državnih organov) in vojaška pomorska. Edina slovenska dodatna zastava, ki jo trenutno premoremo, je vojaška pomorska zastava na premcu (angl. jack). Ta je klasične oblike z zaporedjem, ki je vzeto iz grba: bela-modra-rumena, in jo imajo ladje in čolni Slovenske vojske izobešeno ob nedeljah in praznikih, vojaških in drugih slovesnostih. Smo pripravljeni sprejeti nasvete zastavoslovne stroke in narediti nekaj za lastno prepoznavnost? Ob trudu Nove Zelandije, Fidžija in Avstralije je postalo jasno, da je izgovor "o mednarodno uveljavljeni zastavi, ki je zato nepogrešljiva", odveč. Lep precedens je nastal leta 1994, ko je novo zastavo razvila Republika Južna Afrika. Ta predstavlja uspešen projekt vidne izboljšave nacionalnega simbola.

Nezadovoljni z neprepoznavnostjo? Za izboljšave ni nikoli prepozno.

Trojček, ki zaradi izredne podobnosti ne komunicira z občinstvom.
Trojček, ki zaradi izredne podobnosti ne komunicira z občinstvom.

Pri menjavi zastave je zelo pomemben odnos do stare zastave, pod katero so se borili in umirali vojni veterani. Treba je poudariti, da na tem mestu ne obravnavamo situacije, ko bi prišlo do menjave državne zastave na podlagi zamenjave političnega sistema ali morebitnih ozemeljskih sprememb, kot so osamosvojitev, okupacija ali demokratizacija. Sprememba državnih simbolov ne sme razvrednotiti nekdanje zastave v smislu insignije, ki so jo vojaki nosili v preteklih vojnah – ob pogoju, da so se seveda borili za prav to državo, ne katero drugo. V primeru spremembe zastave Republike Slovenije bi to pomenilo, da veterani vojne za Slovenijo še naprej častno uporabljajo tudi staro zastavo na spominskih komemoracijah in javnih srečanjih, saj so jo pod tem simbolom seveda izborili.

Smo v Sloveniji zadovoljni s stanjem, ki nam povzroča mednarodne preglavice? Nam je res povsem vseeno, da iz razdalje stotih metrov ne ločimo med slovaško in lastno zastavo? Med osamosvojitvenim procesom smo bili na pravi poti in imeli primeren način iskanja simbolov, ki je obetal dober rezultat, le čas nas je prehitel.

Državno vodstvo bi moralo prisluhniti odločitvi ustavne podkomisije o začasnosti na hitro sprejetih simbolov in prav ta komisija bi morala imeti skupaj s stroko zadnjo besedo pri koncu oblikovanja simbolov, ne osebe, ki so sodelovale na natečaju. Zastava mora igrati vlogo prezenčne državne insignije v preprosti, a močni formi, s čim manj elementi, ki bi ji jemali markantnost ali celo kredibilnost. In ja, tudi otroci jo morajo znati naslikati brez večjih matematično-geometrijskih salt. Spodobilo bi se, da končamo projekt, ki smo ga začeli leta 1991.

Za konec si oglejmo namišljen izris vseh kategorij zgoraj omenjenega sistema, ki ga imenujemo sistem nacionalnih in položajnih zastav. Uporablja tudi v slovenskem športu popularno zeleno-belo-modro kombinacijo barv, ki še ni zasedena. Naj posebej poudarim, da ne gre za predlog novih simbolov. Grbi na slikah so skupek atributov grbov slovenskih zgodovinskih dežel in preostalih ozemelj (Kranjske, Istre, Štajerske, Goriške, Tržaške, Slovenske krajine, Zale, Koroške in Železne županije), ki so svojo vlogo opravljali skoraj 700 let, rek (geslo, moto) pa je izmišljen.

sistem nacionalnih in položajnih zastav sistem nacionalnih in položajnih zastav sistem nacionalnih in položajnih zastav

Uporabne povezave:


Opomba Članek je bil prvotno objavljen na Siol.net (objavljeno 2016-06-05) http://siol.net/novice/slovenija/25-let-slovenske-zastave-zadovoljni-z-neprepoznavnostjo-418973.

prejšnji članek naslednji članek
seznam novic in člankov

slike imajo povečavo
  ©  Aleksander Hribovšek   2007-2017   Slovenska heraldika  |  www.grboslovje.si   elektronska pošta   aleksander.hribovsek@gmail.com   telefon   +386 41 597 821