Slovenska heraldika

Uvod v heraldiko

Heraldika je veda, ki je soustvarjala pojem umetnostne zgodovine in jo danes tudi bistveno dopolnjuje v njeno celoto. V srednjem veku je veljala za filozofsko vedo, danes pa je dopolnilna veda umetnostne zgodovine.

  1. Teoretična heraldika se ukvarja z zakoni in pravili vsebine grbov, hkrati pa se ukvarja tudi s samo zgodovino grbov in grboslovja.
  2. Praktična heraldika se ukvarja z oblikovanjem grbov, s heraldično pravilno predstavo vseh delov grba, po že predpisanih pravilih in zakonih heraldične teorije.
  3. Heraldično pravo obsega pravno podlago za uporabo grbov, pečatov, nadzor nad unikatnostjo in posest nad njimi.
Kompozicija grbov iz pečatnika pokneženega grofa Ulrika II. Celjskega iz leta 1443. Avtor izrisa: Aleksander Hribovšek, 2015.

Heraldika vodi grbe v skladu s heraldičnim pravom. Heraldično pravo je avtohtono in ni identično z avtorskim pravom kakršno je uveljavljeno v emblemografiji in arhitekturi.

Blazon je čim krajša, nedvoumno jasna, heraldično strokovna besedna predstavitev grba. Le blazon ima pomen pravno veljavnega dokumenta, medtem ko je grb pravzaprav slikovna barvna predstavitev blazona. Pravno torej grb lahko uveljavljamo le z dobrim (strokovno napisanim) blazonom, brez tega ga tudi ni mogoče pravno ščititi. Slabo izveden blazon nima strokovne veljave in grba ne more pravno uveljavljati. Grb sam je le slikovno natančna in hkrati fizična ponazoritev blazona.

Heraldika tudi poustvarja in ustvarja grbe, za kar je nujno poznavanje ved: sfragistike, faleristike, insigniologije, ikonologije, arhontologije, nobilistike idr. Ob tem je nujno poznavanje heraldične zoologije in heraldične botanike, ker nista identični z naravno zoologijo in naravno botaniko.

Heraldična zgodovina je odvisna od geografskega območja na katerem je nastajala. Razvoj grboslovja ni potekal enakomerno in tudi ne sočasno. V Evropi srečamo sedem glavnih heraldičnih območij, zato govorimo o:

  • srednjeevropski heraldiki
  • italsko-beneški heraldiki
  • iberski heraldiki
  • angleški-škotski heraldiki
  • francoski heraldiki
  • skandinavski heraldiki
  • vzhodnoslovanski heraldiki

Na naših tleh se ob preučevanju heraldike in njenih virov redno srečujemo s srednjeevropsko heraldiko, italsko-beneška heraldika pa je prisotna med obalnimi mesti (Istra).

Heraldika je neločljivo povezana z družboslovjem, sociologijo, rodoslovjem, genealogijo, orožarsko-, gospodarsko-, politično-, socialno-, umetnostno- ter cerkveno zgodovino.

Listina s katero je cesar Friderik III. v zahvalo, ker so mu kranjski plemiči priskočili na pomoč v obleganem Dunaju, izboljšal deželni grb. Arhiv RS - SI AS 1063, Zbirka listin, št. 716 (1463, januar 12., Dunajsko Novo mesto). Pogodba o trajni uporabi reprodukcije arhivske listine na spletnem portalu www.grboslovje.si.

Predheraldično obdobje do leta 1150

Že stara ljudstva so označevala svoja plemena z najrazličnejšimi simboli, ki so vsebovali dekorativne geometrijske elemente. Takšno označevanje je bilo za skupnost v vseh pogledih koristno, saj se je v njem prepoznal vsak njen član. Simbol skupnosti je imel izreden pomen med bojevniki tedanjega časa, ker jih je združeval, hkrati pa jih ločeval od nasprotnikov na bojnem polju.

Veliko bojnih simbolov so odkrili pri Asircih in Hetitih, največ pa pri Grkih in Rimljanih. Ti so s simboli (lev, levja glava, dvoglavi orel in rastlinska ornamentika ali geometrijski liki) označevali vojaške legije. Rimljani so imeli največkrat enak simbol na legijskem praporu in na vojaškem ščitu. Germani so na ščitih uporabljali zmaje, konje in bike, stara skandinavska ljudstva pa zmajeve glave obdane z ornamenti izpeljanimi iz run.

Vse te oznake spadajo v predheraldično obdobje, ki ga heraldični analitiki obravnavajo ožje, in sicer v času 10. stoletja in prve polovice 11. stoletja, ko se na ščitih bojevnikov že pojavijo kasneje uradno sprejete heraldične podobe. Mednje spadajo levi, panterji, orli in zmaji; rastlinske vrste zastopata heraldična vrtnica in lilija. Poleg naštetega so pogosto uporabljeni razni križi, ki sami ali v kombinaciji z drugimi elementi tvorijo podobo na prvotnem normanskem ščitu. V tem obdobju že razlikujemo ščite glede na vsebino, ki pa niso več v službi zaznamovanja kake skupnosti, temveč imajo čisto osebno označevalno funkcijo. To obdobje že pozna prve terminološke izraze v starofrancoščini, ki se dopolnjujejo s staroangleškimi, ko Viljem Osvajalec prinese zametke nove vede s celine na Otok.

Tapiserija iz Bayeuxa iz leta 1077 na kateri je upodobljena zgodba o bitki pri Hastingsu.
Risba pečata Majnharda IV. Goriškega iz leta 1259. Janez J. Švajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1992.

Heraldika med leti 1150 in 1300

Začetek heraldičnega obdobja je čas križarskih vojn, ko se srečuje na tisoče oboroženih plemičev in vitezov iz različnih delov Evrope. V tem obdobju je še veliko pomembnejše razločevanje med samimi bojevniki, ker gre za množična gibanja.

Heraldično ta čas (12. in 13. stoletje) imenujemo obdobje bojne heraldike in je hkrati tudi izvor heraldike nasploh. Zelo pomembno je, da je podoba na ščitu izrazita (preprosta in barvno jasno podana), od daleč zlahka prepoznavna in hitro ločljiva od drugih ščitnih poslikav. V tem času so že zastopani skorajda vsi družbeni razredi in nekatere skupnosti: 1130-1160 fevdalni gospodje, 1180-1220 vsi vitezi, 1220-1260 oprode, 1220-1230 ženske, 1210-1220 cerkvena središča in duhovniki, 1230-1240 mesta, 1250 meščani in kmetje, 1300 cerkvene skupnosti.

Vseskozi moramo slediti krajevnim in pokrajinskim grbom, ker se skupaj z grbi mest uvrščajo v heraldični segment geografskega prostora. Čeprav je heraldika vojaški fenomen, so bili le plemiči dovolj premožni, da so lahko kupili popolno bojno opremo in prenašali grbe iz roda v rod, kot odločilno za oblast rodbine na določenem ozemlju. Zaradi nenehnih bojev med takimi rodbinami je bila dokaz plemenitega porekla prav plemiška listina, katere sestavni del je bil podeljen grb, ustrezno spremenjen ob podelitvi višjih plemiških stopenj.

Navzočnost heraldike v naših deželah predstavljajo grbi trgov in mest, datirani konec 12. stoletja.

Heraldika med leti 1300 in 1500

To obdobje pomeni razcvet grboslovja in turnirjev. Na njih je običajno sodelovalo veliko število vitezov, ki jih je bilo potrebno pred tekmovanjem registrirati in jim zaradi boljše razpoznavnosti na tekmovališču dodeliti šlemni okras. Vse to je opravil herold oziroma glasnik, ki je bil v službi pri določenem plemiču.

Nato je prišlo do tesnejše povezave med lastnikom grba in podobo na ščitu. Ta naj bi označevala in predstavljala tiste lastnosti, ki resnično zaznamujejo njenega lastnika, kar je bilo v obdobju bojne heraldike manj izrazito, saj so v grbih prevladovale bojne podobe ali celo nekateri naravni elementi, ki so označevali bojevitost vojaškega oddelka oz. predstavljali lastnosti ozemlja, s katerega so prihajali. Heraldika je dobivala vedno večje razsežnosti, ne samo z označevanjem lastnikovih lastnosti, temveč tudi z novimi kombinacijami različnih heraldičnih podob.

V slovenskih deželah beležimo ravno v tem obdobju prve evidenčno urejene heraldične zbornike.

Hendrik van Heesel, 1440, str. 72.
Tabard glasnika Marije Terezije iz leta 1742. Cesarska zakladnica (Kaiserliche Schatzkammer) na Dunaju. Foto: Aleksander Hribovšek, 2017.

Herold ali glasnik

Višje in visoko plemstvo, predvsem alodialni gospodje, so imeli ponekod že od konca 12. stoletja, večinoma pa od 13. stoletja svoje glasnike, ki so jim iz latinske besede heraldus (glasnik, klicar) izpeljali ime herold. Stara visoka nemščina je poznala prvotno obliko izpeljanke hariwalt (1367), francoščina pa izpeljavo hirau (1285).

Glasniki so bili redni odposlanci svojih nadrejenih, zastopali so jih pri najrazličnejših pogajanjih, pri sklepanjih premirij, vojnih napovedih ali pri razglašanju pomembnih odločitev, ki jih je za svoje podanike sprejel njihov gospod. Imeli so posebno obleko, ki je v celoti predstavljala lastnikov grb, podobno obleko pa je nosil tudi ob velikih slovesnostih lastnik sam. Heroldi so bili neoboroženi, v rokah pa nosili belo palico, kot znak posredniške funkcije. Pri opravljanju svojega dela jih je varovala imuniteta, saj je bilo strogo prepovedano in kaznivo kakorkoli ogroziti ali celo napasti glasnika.

Zelo je bilo pomembno, da je imel herold izredno dober spomin za grbe in da je znal prepoznati bližajočega se sovražnika. Na turnirjih je bilo treba identificirati in zabeležiti čedalje več grbov, zato dela ni mogel opraviti en sam. Heroldi so se delili na tri stopnje: kralj grba, glasnik in pomočnik (varuh). Vsakemu udeležencu turnirja je glasnik tudi dodelil šlemno okrasje, po katerem je bil lažje razpoznaven.

Ko so turnirji počasi začeli izgubljati priljubljenost, glasnik ni imel več vloge klicarja na turnirjih, temveč je postal odgovoren za dvorni protokol, ceremonije in sprejeme, večinoma pa se je njegovo delo osredotočilo na beleženje, načrtovanje in včasih tudi izdelovanje grbov, ki jih je s slovesno listino (velikokrat skupaj s plemiško diplomo) podeljeval njegov nadrejeni. Podobe teh grbov so imele čisto drugačen pomen kakor v dobi, ko je bilo najpomembnejše hitro in natančno razločevanje nasprotnika.

Heraldika po letu 1500

Po srednjem veku se je način vojskovanja temeljito spremenil in končalo se je obdobje turnirjev ter z njimi povezane heraldike. Ob prezentativni vlogi posameznika so postajali grbi v tem obdobju čedalje bolj okrasni element številnih dvorcev in gradov, pojavljali so se tudi na spomenikih, nagrobnikih, pečatih, slovesnih listinah in drugod. Plemiški grbi so se redno beležili v plemiških knjigah (plemiških leksikonih in zbornikih), grbi meščanskega izvora pa ne, zato se je slednjih ohranilo manj.

Novost, ki jo je uvedlo grboslovje, je razkošno okrasje grbov. Grbi so postajali čedalje bogatejši in razdeljeni na vedno več polj, v premem sorazmerju z bogastvom njihovega lastnika. Začela se je doba heraldične dekadence, ki so jo na svoj način zaznamovala umetnostna obdobja od renesanse, baroka, rokokoja do empira in klasicizma. Ker so grbi postajali pravi umetniški izdelki in ne več grbi v prvotnem pomenu, je bilo zanimanje za tako "umetnost" zlasti v 17. stoletju zelo razširjeno.

Hud udarec je heraldiki zadal Napoleon z uvedbo heraldično nesprejemljivih elementov. Leta 1806 je bilo konec Svetega rimskega cesarstva in leta 1848 formalno odpravljeno plemstvo. Letu 1853 navkljub, ko je nastalo največ heraldične teorije, se je heraldika počasi umikala v ozadje. Devetnajsto stoletje je namenjalo posebno pozornost raziskovanju in razvoju deželnih grbov, konec istega stoletja pa so nastala številna plemiško-genealoška društva, ki še danes ohranjajo heraldično tradicijo.

Približno leta 1970 se je začelo novo obdobje, in sicer, obdobje restituirane heraldike, ko so heraldični strokovnjaki na novo začeli heraldiko na temeljih njenega "zlatega obdobja" s konca 15. stoletja oziroma leta 1480. Tako so danes v heraldiko sprejeti samo tisti elementi, ki jih je poznalo to obdobje. Lahko bi rekli, da je heraldika z uvedbo heraldične teorije na podlagi 15. stoletja in z razvijajočim se heraldičnim pravom odpravila vse tiste elemente, ki so povzročili njeno dekadenco in počasno izgubljanje identitete.

Zadnji izris grba Avstro-Ogrske, 10.10.1915. Hugo G. Ströhl.
Pečatnik Ljubljane 1442-1456. Muzej in galerije mesta Ljubljane. Foto: Matevž Paternoster.

Pečati in pečatniki

Pečat (sigillum) je odtis pečatnika v mehko snov, ki kasneje otrdi. Uporabljali so jih že v rimskem pravnem življenju, kar se je kasneje preneslo v srednji vek, kjer so služili za overovitev listin in aktov pravne in upravne vsebine, kot spoznavni znak pri pošiljanju povelj in naročil ali kot kot dokaz naslovniku o nedotakljivosti zapore.

Najstarejši pečati, povezani s slovenskim ozemljem, so se pojavili med 9. in 11. stoletjem na darovnicah vladarjev našega cesarstva. Vladarji so takrat podarjali ozemlje predvsem raznim škofijam (Briksen, Brižine (Freising), Solnograd (Salzburg) in Bamberg), v 12. stoletju pa so se jim pridružili še pečati visokih cerkvenih dostojanstvenikov (oglejski patriarhi, nadškofi in škofi).

Iz leta 1103 je zabeležen najstarejši pečat koroškega vojvode, iz prve polovice istega stoletja pa tudi prvi pečat štajerskih mejnih grofov. V začetku 13. stoletja se je krog uporabnikov precej razširil, sprva na višje plemstvo, kmalu pa tudi na večje ministerialske rodbine (Ptujski 1197, Lemberški 1231 in Žovneški 1234). Pečati plemkinj so se pojavili v začetku 14. stoletja.

Iz 13. stoletja so se ohranili tudi najstarejši pečati pomembnejših samostanov (v Stični opatov pečat 1221, Žiče 1234, Gornji Grad 1238 in Jurklošter 1260). Od srede 13. stoletja pa so jih v zvezi z rastočo avtonomijo začela uporabljati tudi mesta na osrednjem slovenskem ozemlju (Maribor 1271, Ptuj 1273, Ljubljana 1280 in Kostanjevica na Krki 1286). Na Primorskem je bil ta proces hitrejši, saj se piranski omenja že 1228.

Meščanski pečati so bili do leta 1300 zelo redki, v večjem obsegu pa so jih začeli uporabljati od začetka 14. stoletja, sprva le bogatejši in uglednejši meščani, pozneje pa tudi drugi pomembnejši meščani. Najstarejši cehovski pečat je znan šele iz 15. stoletja in prav to stoletje je na Slovenskem doba najmočnejše uporabe pečatov. Od tedaj dalje se pojavijo prve omejitve uporabe, ki se vežejo na pravico do grba. Poleg pečatov pa se je od začetka 16. stoletja začel kot sredstvo za overovitev vedno bolj uporabljati lastnoročni podpis izstavitelja.

Med še zdaj ohranjenimi sredjeveškimi pečatniki je največ mestnih in cerkvenih, ker so te institucije svoje pečatnike skrbno hranile in jih uporabljale tudi po več stoletij, plemiške pa so po smrti lastnika uničevali. Najstarejši ohranjeni mestni pečatnik je ptujski; je iz pozlačenega brona, enako kot večina drugih ohranjenih pečatnikov do 15. stoletja, ko so se uveljavili srebrni mestni pečatniki (Ljubljana, Kamnik in Krško). V 18. stoletju so začeli izdelovati tudi železne oziroma jeklene pečatnike. V srednjem veku so jih izdelovali zlatarji.

Med materiali za pečatenje je na slovenskem v srednjem veku prevladoval vosek, do srede 14. stoletja naraven in nebarvan, pozneje zeleno, rdeče ali črno barvan. V 15. stoletju je podeljeval pravico do pečatenja z rdečim voskom vladar. Velikost pečatov je bila odvisna od pomembnosti lastnika (zgornja meja je 120 mm), po obliki so bili večinoma okrogli, cerkveni pa koničastoovalni, primerni za upodobitve stoječih svetnikov. Mestni so bili okrogli, izjema je le kvadratasti pečat Slovenj Gradca iz začetka 14. stoletja. Pomembnejši fevdalci in mesta so imeli pečate v različnih velikostih: večje za svečanejše listine, manjše pa za dopise in akte.

Znani so tudi protipečati (contrasigillum) na hrbtu večjih pečatov, ki so bili namenjeni dodatnemu zavarovanju. Na pergamentnih listinah so bili obešeni na svilene ali konopljene vrvice, večinoma pa na pergamentne trakove. Ko so tudi za listine začeli uporabljati papir (od 15. stoletja), so pečatnik pritiskali na vosek čez košček papirja za večjo trdnost. Od konca 16. stoletja so začeli pečatiti v leseno okroglo skodelico (s trakom povezano z listino), da je bil pečat varnejši, vladarji pa so v 18. stoletju uporabljali tudi lepo izdelane kovinske skodelice, zlasti za plemiške diplome.

Podobe na pečatih so bile odvisne od lastnika. Cerkveni so imeli od 12. stoletja podobe škofov ali svetnikov, pri fevdalcih pa je od 13. stoletja skoraj brez izjeme prevladoval grb lastnika z vsemi komponentami popolnega grba. Plemkinje so imele na pečatu običajno pridružena grba moža in očeta. Pri mestnih so prevladovale do 15. stoletja upodobitve mestnih obzidij, stolpov, vrat, cerkva, krajevnih svetnikov itd., ki so v 15. stoletju prešle v ščite in iz njih nastali pravi mestni grbi. Zlasti priljubljeni so bili t.i. povedni ali govoreči pečati in grbi. Napisi so bili do 15. stoletja vedno na zunanjem robu med črtama, pozneje pa so jih umeščali na napisne trakove. Bili so latinski in so se začeli s križem, besedo sigillum ali siglo oz. krajše S., nadaljevali pa z imenom lastnika in njegovo funkcijo. Črke so bile do okoli leta 1400 majuskulne, uncialne, v 15. stoletju je prevladala gotska minuskula, od 16. stoletja pa spet majuskula. Če je v srednjem veku imel plemič na pečatu lastno ime v imenovalniku, je želel poudariti, da je njegova oblast absolutna in ni podeljena. Od 11. do 13. stoletja so bili konjeniški portreti na pečatih izključno v domeni vojvod, kraljev in cesarjev. Ostalo plemstvo je imelo upodobljen zgolj grb.

Cerkvena heraldika

Najstarejši pečati škofov in opatov so bili pogosto iz dveh delov in so nosili na desni strani grb ustanove, na levi pa grb nosilca. V 15. stoletju sta se oba grba v skladu s heraldičnimi pravili združila v enega, ki je primarno nastopal kot grb cerkvenega teritorija (urada), sekundarno pa kot grb nosilca.

Vsebina cerkvenih grbov se ne razlikuje od ostalih, kar pa ne velja za komponente celega grba. Cerkveni grbi nimajo šlema, ogrinjala in šlemnega okrasa, ker namesto njih nastopa klobuk, kot položajna krona pa mitra in ostale častne oznake. Katoliška cerkev uporablja posebne položajne oznake, katerih uporaba je bila v zgodnejših obdobjih še precej neenotna zaradi nepoznavanja, samovolje in pomanjkanja jasnih pravil. Enotna uporaba hierarhičnih položajnih in častnih oznak se je začela dokaj pozno, šele proti koncu 18. stoletja.

Cerkvene položajne in častne oznake

  • Tiara (papeška krona) je visoka bela kapa s tremi zlatimi kronskimi diademi z dragimi kamni in biseri, ki nosi na vrhu cesarsko jabolko, zadaj pa plapolata trakova z zlatim križem.
  • Mitra (škofovska kapa) je poseben papežev privilegij podeljen kardinalom, patriarhom, nadškofom, škofom in opatom. Bela, koničasto-trikotna kapa okrašena z zlatim trakom, kamni in biseri, z zadaj visečima trakovoma s križem. Okrasitev mitre je lahko bogata ali pa enostavna.
  • Klobuk (prelatov klobuk) ima ploski vrh in široka krajca, ter je na obeh straneh povezan z vrvicami, ki vsebujejo simetrično postavljene čope. Pojavil se je že v 14. stoletju, od leta 1833 pa je enotno določena tudi barva in število čopov kot položajna oznaka nosilca znotraj hierarhije.

Vsi ti klobuki lebdijo nad ščitom, kar je v nasprotju s heraldičnimi pravili. Dopolnilne položajne oznake so še papeški ključ, pastirska palica, sprevodni križ, pedum ali pastoral, potni prt itd.

Grb novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana in mariborske nadškofije.

Viri

JUREČIČ, V. http://www.heraldika.si (uporabljeno 2007-10-13).
STANIČ, R., JAKOPIČ, T., LEČNIK, A. Osnove heraldike in istovetnostni simboli slovenskih občin, Ljubljana: Lečnik, Heraldica Slovenica, 2005
NEUBECKER, O. Heraldik: Wappen - ihr Ursprung, Sinn und Wert, Augsburg: Battenberg, 1990
Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002
ŽVANUT, K. Pečati grofov Celjskih, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2001
LEONHARD, W. Das grosse Buch der Wappenkunst, Augsburg: Bechtermünz, 1978
GALBREATH, D. L., LÉON, J. Handbuch der Heraldik, Augsburg: Battenberg-Verlag, 1990
OTOREPEC, B. Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana, 1988
HILDEBRANDT, A. M. Handbuch der Heraldik - Wappenfibel, Verlag: Neustadt an der Aisch, Verlag Degener & Co., 1967

Na vrh
×