Slovenska heraldika

Barve

V grboslovju igrajo barve izredno pomembno vlogo. Prav one so tiste, ki dajejo grbom opaznost, prepoznavnost in unikatnost. Iz prvotnih krzen, ki so prekrivala ščite bojevnikov, so se razvile prve heraldične barve. Krzna so bila črne, rjave in bele barve, kar je ustrezalo kasnejši heraldični črni, rdeči in srebrni barvi.

Teorija deli heraldične barve v tri vrste:

kovine
- zlata (rumena)
- srebrna (bela)

barve
- rdeča
- modra
- črna
- zelena

krzna
- hermelin
- sibirska veverica

Barve in pravilo uporabe:

Grb brez posebne podlage mora imeti nič manj in nič več kot dve barvi in sicer heraldično barvo in kovino. Vsak grb potemtakem vsebuje zlato ali srebrno.
Pravilo nadalje zahteva, da se barva in kovina pojavljata izmenično, barva stoji na ali ob kovini oziroma kovina na ali ob barvi, zaradi optimalnega kontrasta in razločevanja grbov.
Barva ne more stati na ali ob barvi oziroma kovina ne more stati na ali ob kovini.

To pravilo velja za vse sestavne dele grba, kot so ščit, dragotina in ogrinjalo. Vendar obstajajo tudi izjeme, odstopanja in posebnosti:

v primeru, da je ščit razdeljen na tri polja ali več
razdeljen ščit prekrit s figuro (velja le za že obstoječe zgodovinske grbe)
vsebina ščita prekrita s heroldovim likom
v primeru enobarvnega ščita z razdeljeno figuro (velja le za že obstoječe zgodovinske grbe)
dopolnila ali okraski figur
črna v funkciji obrobe ali kot razmejitev polj v grbu
kadar imamo glavo ali nogo, ter heraldični trohrib (ki je teoretično verzija noge)
jeruzalemski grb in Vatikan
idr.

Grbov v predstavitvah niso vedno barvali, temveč so lahko posamezna polja označevali tudi z ustreznimi oznakami. Najprej so barve označevali z velikimi ali majhnimi črkami, kot primer nam služi Knjiga grbov Virgila Solisa iz leta 1555. Tudi oznake planetov so služile za označevanje barv, o čemer priča zgodnje heraldično delo Angleža Speelmana okrog leta 1600. Vendar sistema nista bila zanesljiva in se v praksi nista uveljavila.

Leta 1638 je nastala heraldična šrafura (glej desno >>), ki omogoča podajanje barv s kombinacijo črt in pik, ter se uporablja še danes kot edini način v restituirani heraldiki. Šrafuro je utemeljil rimski jezuit Silvester Petra Sancta v svojem delu Tesserae gentilitiae.

Krzna:

krzno hermelin krzno sibirska veverica

Pomožni barvi in drugo:

Poleg glavnih barv in kovin poznamo še pomožni barvi, rožnato in škrlatno. Rožnato uporabljamo za predstavitev človeške polti, škrlatno pa za heraldična pokrivala (npr. klobuk) ali plašče itd.

V novem veku se srečamo tudi z vnosom novih barv v samo grboslovje, od sive, rjave, vijolične in oranžne. Te barve veljajo za dekadentne in jih v heraldiki ne uporabljamo razen v izvirnih grbovnicah.