Slovenska heraldika
SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI
Razdelitve in heroldovi liki
Barve se lahko na ščitih pojavljajo v mnogih različnih oblikah in delitvah, s čimer nastanejo tako imenovane razdelitve in heroldovi liki. Poleg njih nastopajo na ščitih tudi liki ali figure, ki so povzeti iz narave, vsakdanjega življenja in iz fantazije. Razdelitve, heroldovi liki in figure lahko nastopajo tudi skupaj in tako predstavljajo neskončno raznolikost motivov, ki lahko nastopajo v grbih.
- Spodaj imamo podrobneje opisanih samo nekaj osnovnih in kombiniranih razdelitev in heroldovih likov. Heroldovi liki in razdelitve lahko nastopajo tudi med sabo v različnih kombinacijah in izvirnih rešitvah.
- Vsi heraldični termini so v večji meri plod povzetka pičle slovenske heraldične literature, nemških prevodov in lastnih izvirnih idej.
Osnove:
Vodoravno razdeljen ščit v različnih barvah se imenuje deljen (1). Kadar je deljen višje, da obsega zgornje polje približno eno tretjino višine (tudi 2/7), to imenujemo glava (2), kadar pa je deljen niže se imenuje noga (3). Vodoravna razdelitev na tri dele se imenuje bruno (4). Kadar imamo vodoravno razdelitev na štiri dele je ščit trikrat deljen (5). Dvoje brun (6) pomeni razdelitev na pet delov, petkrat deljen (7) na šest delov in tako naprej do največ devet delov, do koder še definiramo. Zožano bruno se imenuje letev in dve vzporedni letvi dvojno bruno (8). Poznamo tudi trojno bruno.
- Liho število razdelitev imenujemo delitve, sodo pa heroldovi liki. Širina glave ali pa bruna znaš približno tretjino ščita. Heroldovi liki so lahko tudi skrajšani, tako da se ne dotikajo ščitovih robov in jih imenujemo prosti.
Navpična razdelitev se imenuje razcepljen (9). Kadar je navpična razdelilna črta pomaknjena v desno, se imenuje desna stranica (10) ali bok, obratno pa leva stranica. Dve rezcepitvi prineseta kol (11) in podobno kot pri vodoravnih delitvah tudi tukaj nadaljujemo s trikrat razcepljenim ščitom (12), z dvema koloma (13) in tako naprej do devet delov. Koli, ki izhajajo iz ščitove glave ali noge in se končajo pred sredino ščita, se imenujejo pristriženi (14). Na sredini odrezani koli ali bruna, ki se še vedno dotikajo v premaknjeni poziciji, se imenujejo prelomljeni (15, 16).
Poševna razdelitev se imenuje rezan (17) ali poševno deljen, nasprotno pa brušen (18) ali levo poševno deljen. Poznamo tudi poševno bruno (19) in levo poševno bruno. Tudi tukaj se število razdeljenih delov nadaljuje podobno kot pri prečnih in navpičnih razdelitvah, le da se poševna razdelitev od 9 delov naprej imenuje poševno črtast. Poševna letev imenujemo zožano poševno bruno in seveda zrcalno leva poševna letev (20), še bolj zožano pa poševna nit. Vzporedni poševni letvi se imenujeta dvojno poševno bruno in če imamo tri trojno poševno bruno (21).
Kombinacije:
S kombiniranjem cepljenja in deljenja dobimo kvadriran (22) ščit ali ščit razdeljen na štiri polja. (Takšna razdelitev je najbolj pogosta rešitev pri združevanju grbov.) Če združimo glavo in kol dobimo kol z glavo (23), če pa bruno s kolom, dobimo križ (24). Močno stanjšan križ se imenuje nitni križ.
- Heroldov lik je navadno širok približno 1/3 ščita, vendar se pokaže tudi potreba po prilagajanju zaradi optičnega sorazmerja in estetike, še posebej v primeru križa. Bel križ na črnem polju mora biti širši kot moder križ na belem polju. Prosti križ Švicarske konfederacije je na primer v svoji uradni verziji (dolžina kraka je 7/6 njegove širine) manj privlačen od starejšega ožjega.
- Heraldični križi spadajo v kategorijo figur.
Dvakratno razcepljenje in deljenje prinese devetkrat šahirano polje (25), trikratno pa šestnajstkratno. V praksi najdemo večinoma šahiranja s po petimi ali šestimi progami, včasih tudi sedem ali več, kar pa je spet odvisno od optičnega sorazmerja. Heroldovi liki (glava, poševno bruno in bruno) so velikokrat šahirani v tri proge (26), pri večjem številu le teh pa tudi v dve (27). Šahiranje se lahko izvaja tudi samo v eni progi, vendar pa tukaj ne gre več za pravo šahovnico. Takšno zaporedno menjavanje dveh barv lahko najdemo na ščitovih robovih, turnirskih ovratnikih (28) in poševnih brunih.
Če nastopa prvo polje kvadriranega ščita kot samostojna delitev ga imenujemo desna glavna četrtina (29), drugo polje pa leva glavna četrtina (30). Samostojno prvo polje ščita razdeljenega na devet polj se imenuje desna glavna devetina (31), drugo polje pa srednja glavna devetina (32). Poznamo seveda tudi spodnji četrtini in prav tako srednjo in spodnjo devetino. S kombinacijo razanja in brušenja dobimo rezano-brušen ščit (33), kombinirani pošvni bruni pa dajeta poševni križ (34). Poznamo tudi prosti poševni križ (skrajšan in se ne dotika robov ščita), ki pa se pogosto na enem ščitu pojavlja tudi v večjem številu.
Z drugačnim kombiniranjem rezanja in brušenja pridemo do lika, ki ga imenujemo škarnik (35). Škarnikova konica je tik ob ali pa se dotika zgornjega roba ščita. Če je škarnikova konica razločno nižje ga imenujemo znižan škarnik. Kadar škarnik obrnemo za 180 stopinj se imenuje prekucnjen (36). Poznamo pa tudi desni škarnik, kadar je škarnik obrnjen za 90 stopinj in se škarnikova konica dotika desnega roba ščita in obratno levi škarnik. Poleg teh najdemo še poševni škarnik, če je nagnjen za 45 stopinj in je njegova konica v kotu ščitovega roba, ter obratno poševni prekucnjeni škarnik, katerega konica je diagonalno od kota ščitovega roba. Obstajajo še prelomljeni škarnik (37), škarnik brez konice (38), pristriženi škarnik (39), če pa imamo množico škarnikov jih imenujemo škarje. Škarniki so lahko tudi različnih oblik, lahko so bolj ploščati, njihove stranico so lahko vbočene in izbočene itd.
Škarniku podobna delitev, katere konica se dotika zgornjega roba ščita, se imenuje konica (40). Konice imajo lahko tudi vbočene stranice (41). Poznamo seveda tudi znižane, prekucnjene, desne in leve. Kadar je konica zožana se imenuje klin, ki pa je prav tako lahko postavljen tudi poševno (desni ali levi poševni klin) ali prečno (levi ali desni klin). Poznamo pa tudi skrajšan klin ali iglo.
Kadar večkrat ponovimo rezanje in brušenje nastane kariran (42) ščit, pri močnejšem naklonu pa dobimo nagnjeno kariranega (43). Če dodamo kariranju še vodoravno delitev dobimo trikotni vzorec. Nedefinirano število delitev in cepitev da poseben vzorec, ki ga imenujemo preplet (44). Če je preplet gostejši ga imenujemo zaprti preplet, redkejšega pa odprti. Preplet je lahko na spojih tudi pribit z žeblji - pribiti preplet (45). Če za osnovo prepleta uporabimo rezano-brušene linije, dobimo poševni preplet. S kombiniranjem rezcepljenja, deljenja in levo-desnega poševnega deljenja dobimo vetrnico (46), ki je v teoriji sestavljena iz osem ali dvanajst polj in mora vsebovati eno razcepitev in delitev, če ju ne, govorimo o nepravilni vetrnici (47). Polja vetrnice lahko nastopajo tudi samostojno in jih v tej obliki imenujemo zastavice. Poznamo desno zastavico (48), levo, spodnjo desno in spodnjo levo, ter različne kombinacije in izpeljave.
Z odebelitvijo ščitovega roba dobimo heroldov lik, ki ga imenujemo polje ščitovega roba (49) ali preprosto rob. Če dodamo še en rob dobimo notranji rob (50). Če raztegnemo zunanjo linijo notranjega roba nam ostane v sredini ščita polje, ki ga imenujemo srčni ščit (51). S kombinacijo kola in desno-levega poševnega bruna dobimo lik, ki ga imenujemo ojnični križ (52). Je redek in ga srečamo tudi kot prosti ojnični križ in prekucnjen (obrnjen za 180 stopinj).
Ob uporabi treh barv na enem ščitu se poslužujemo naslednjih razdelitev na tri polja: razcepljen-deljen (53), deljen-razcepljen (54), razcepljen zgoraj in deljen (55), deljen in razcepljen spodaj (56), ojnična delitev (57) in prekucnjena (ali obrnjena) ojnična delitev (58). Tudi v primeru dvakratne delitve (59) ali razcepitve (60), pri navpični razcepitvi na šest polj (61) in delitvi na devet polj (kar opišemo kot: ščit deljen na devet belo-rdeče-modrih polj).
Vsaj teoretično lahko preko vsake razdelitve ščita položimo heroldov lik in figuro, ter obratno. Takšno dodano figuro in lik opišemo kot ščit prekrit (62) z likom ali figuro.
- Glavo, nogo in rob ne smatramo kot prekrivanje, ker predstavljajo posebno kategorijo heroldovih likov in s tem tudi drugačno zgradbo ščita in seveda blazoniranja. Ostali heroldovi liki lahko prekrivajo tudi glavo.
Da se izognemo pretirani uporabi zapletenih večbarvnih kombinacij, raje posežemo po inverziji oz. zamenjavi (obratu). Kot v primeru delitve z enim kolom, ker je barva kola zamenjana (63).
- Vsako posamezno polje znotraj razdeljenih ščitov sledi hierarhiji pozicij, s čimer se praktično srečamo šele pri blazoniranju. Polje, ki stoji višje in bolj heraldično desno od drugih ima prednost pri opisovanju oziroma številčenju, razen v primeru, če imamo dodan srčni ščit, ki prevzame prvo mesto. Če imamo več srčnih ščitov, je prvi vedni tisti v centru. Kadar imamo v vodoravni vrsti polj več kot tri polja, se prvo opiše tisto, ki je bližje središču.
info@grboslovje.si telefon +38640626357