Ščit je bojevnikovo najstarejše obrambno orožje in s svojo vsebino predstavlja glavni del grba. Grb brez ščita ne obstaja, nasprotno pa lahko ščit nastopa kot nadomestilo za popolni grb pri teritorialni heraldiki - državni, deželni, občinski, krajevni in mestni grbi. Bojni in turnirski ščiti nam ne odslikavajo zgolj razvoja bojnih pripomočkov, temveč tudi razvoj heraldične umetnosti.
Neposredni predhodnik srednjeveškega jezdnega ščita je tako imenovani normanski ščit iz 11. stoletja. Je razmeroma visok in ozek, ter zgoraj zaobljen in izbočen. V boju je nudil precejšnjo zaščito in je varoval bojevnika od višine oči do kolen.
S koncem 12. stoletja se je normanski (romanski) ščit, z izjemo Italije, umaknil gotskemu trikotnemu. Slednji je bil manjši, lažji in priročnejši, omogočal pa je tudi veliko večjo okretnost in mobilnost. V povezavi z novim lončnim šlemom, ki je v celoti ščitil glavo, je bila velikost povsem zadostna. Novi ščit je bil sprva ozek, z ravnim zgornjim robom in ob straneh rahlo zaobljen, ko pa je dozorel, je predstavljal skoraj enakostranični trikotnik. Gotski trikotni ščiti so prevladovali skoraj dvesto let (1200–1390) in so se oblikovno le malenkost spreminjali.
Okoli leta 1380 se je pojavil španski polkrožni ščit. Njegova privlačna oblika z veliko uporabne površine je omogočala vnos tudi večih figur in tudi polj. Modni vplivi tistega obdobja so zelo redko vplivali nanje, kot tudi na njihove predhodnike. Poznamo krajšega in razpotegnjenega.
Na slikah so naslednji ščiti: zgodnjegotski veliki trikotni, zgodnjegotski srednji trikotni, zgodnjegotski kratki trikotni, zrelogotski trikotni, poznogotski s konico in poznogotski polkrožni.
V 14. stoletju se srečamo tudi s turnirskimi ščiti oz. tarčami, v povsem novih in drugačnih oblikah, ki so posledica slovanskega in madžarskega vpliva. Ti preluknjani ali tekmovalni ščiti so imeli zarezo za turnirsko kopje in jih uvrščamo med zadnje bojne ščite. Prvotno so bili skorajda četverokotne oblike, v 15. stoletju pa se na dnu zaobijo in dobijo na heraldični desni strani zarezo. Vse tarče so bile močno konkavno upognjene, bolj ali manj ukrivljene in v srednjem delu ojačane. Raznolike oblike nam prikazujejo poseben slog in modni vpliv poznogotskega obdobja.
Na slikah so v prvi vrsti slovanski, ogrski, italijanski in nemški turnirski ščiti, v drugi pa klasične tarče z zarezo za turnirsko kopje.
Obdobje zgodnje renesanse je pomenilo zaton viteških turnirjev in tudi ščit je izgubil pomen kot obrambno orožje. Tarča je ostala za daljše obdobje osnovna oblika ščitov, dodana pa je bila tudi druga zareza na heraldični levi strani, ki prinese simetrijo. Ščiti so kmalu dobili tudi zavihke in repke ob robovih, ki so značilni ra razkošno renesanso in končno postali zgolj dekoracija, ki se je postopoma prelevila v baročno kartušo.
Naslikah so ščiti zgodnje, srednje in pozne renesanse.
Baročna kartuša z bujnim okrasjem ne kaže več sorodnosti z nekdanjim bojnim ščitom gotike. Še bolj bohotna in razgibana z asimetrično ornamentno dekoracijo je kartuša rokokoja, ki z neheraldičnimi elementi predstavlja vrh heraldične dekadence.
Konec 18. in v začetku 19. stoletja je prišlo do reakcije proti vsej tej bohotnosti in razgibanosti, ki je vodila do prevlade preprostejših heraldičnih oblik. Razmahnila se je uporaba kvadratnih ščitov s konico na dnu, ki so posledica Napoleonove heraldike in so na koncu ostali le še v Angliji in Franciji.
Na slikah so angleški in francoski kvadratni ščiti s konico.
Historicizem se pojavi v drugi polovici 19. stoletja in grboslovje takrat doživi nekakšno umetniško renesanso in podoživljanje oblik ščitov od obdobja gotike dalje.
V različnih obdobjih so seveda obstajale tudi drugačne oblike ščitov, ki pa so bile v večini tuje srednjeevropski heraldiki ali pa so redkeje našle mesto v njej. Takšni ščiti so npr. italijanski konjski ščit (v obliki konjskega čela) iz 15. stoletja, karo ščit, ki je našel svoje mesto v ženskih grbih idr.
Približno leta 1970 se je začelo novo obdobje, in sicer, obdobje restituirane heraldike, ko so heraldični strokovnjaki na novo začeli heraldiko na temeljih njenega zlatega obdobja s konca 15. stoletja oziroma leta 1480. Tako so danes v heraldiko sprejeti samo tisti elementi, ki jih je poznalo to obdobje.
Danes so heraldično priznani ščiti zgodnjegotski srednji trikotni, zgodnjegotski kratki trikotni, zrelogotski trikotni, poznogotski s konico in poznogotski polkrožni. Mogoča so malenkostna odstopanja.
LEONHARD, W. Das grosse Buch der Wappenkunst, Augsburg: Bechtermünz, 1978
NEUBECKER, O. Heraldik: Wappen - ihr Ursprung, Sinn und Wert, Augsburg: Battenberg, 1990