Čelada oziroma šlem je zgodovinsko gledano izum, ki je mlajši od ščita, vendar je skozi stoletja prehodil podoben orožarski, stilski in modni razvoj oziroma preobrazbo. Od 13. stoletja, s prihodom šlemnega okrasa in še posebej v obdobju turnirjev, nosi velik heraldični pomen in je pomemben heraldični element.
Najstarejša heraldična oblika šlema je t.i. lončasti šlem iz 12. stoletja, cilindrične in rahlo stožčaste oblike. Zgoraj je bil zelo rahlo zaobljen, okrog povsem zaprt in je slonel neposredno na glavi nosilca. Dve ozki špranji ali reži z osrednjo ojačitvijo sta omogočali razgled, luknjice na vsaki strani pa zračenje. Dodatno zaščito za nezaščiten vrat je bojevniku predstavljala še verižna srajca s kapuco, ki jo je nosil pod šlemom.
V obdobju 13. in 14. stoletja se je iz lončastega razvil vedrasti šlem, ki je bil sestavljen najprej iz dveh, kasneje pa iz štirih zakovičenih plošč z eno plosko zaključno ploščo. Najprej je ščitil zgolj bojevnikovo glavo, kasneje pa je s podaljšanimi stranicami in zaokroženim vrhom segel do ramen na katerih je sedel. Ramena so postala nosilec celotne teže šlema, s tem pa je bil hkrati zaščiten tudi vrat. Podobno kot lončasti ima tudi ta reži za razgled in ob straneh luknjice za zrak.
Iz lažjega in elegantnejšega vedrastega šlema s konca 14. stoletja, se je v 15. stoletju razvil ostri ali zaprti šlem. Tudi ta je počival na ramenih in je bil trdno pritrjen na prsni oklep. Enojna razgledna reža je bila tako s prednjim kot tudi z vrhnjim delom šlema oblikovana v značilno konico. Razvit je bil posebej za turnirje s kopji, ter dopuščal lažje bočno rokovanje z njimi in lajšal silo nasprotnikovih vbodov.
Cilj na turnirjih okrog leta 1420 je bil tudi ta, da so morali vitezi tekmecem odsekati dragotino iz šlema. S tem v zvezi je prišlo tudi do novih sprememb v obliki šlema. Ozka razgledna reža, ki je bila potrebna na turnirjih s kopji, se je močno razprla in postala ojačana in zaščitena z mrežo ali rešetom.
Rešetasti šlem iz 15. stoletja ima dostikrat okoli vratu pripet pašček ali verižico z medaljo, imenovano tudi vratna dragotina ali dragulj. Dragulj ni bistveni del šlema in je zgolj okrasni element brez heraldičnega pomena.
V 16. stoletju se je zaradi uporabnosti in mode iz rešetastega šlema razvil vizirni šlem, ki je heraldično nastopal kot položajni šlem vladarjev v zlati in srebrni barvi, vendar se je ta šlem vsaj v večini uporabljal izven območja srednjeevropske heraldike. Vizir je bil po pravilu odprt, vendar ga najdemo tudi zaprtega.
Vse ostale oblike šlemov, ki so se pojavile kasneje, ne spadajo med heraldične.
Več šlemov lahko nastopa na enem samem ščitu v primeru, da je grb združen, kot na primer pri grbih visokega plemstva s ščiti z več polji. Več šlemov pomeni tudi več polj, oziroma kolikor je polj, je tudi šlemov s šlemnimi okrasi, vendar ne več kot sedem.
LEONHARD, W. Das grosse Buch der Wappenkunst, Augsburg: Bechtermünz, 1978
NEUBECKER, O. Heraldik: Wappen - ihr Ursprung, Sinn und Wert, Augsburg: Battenberg, 1990