Lev in orel sta najpomembnejši heraldični živali in že sam pregovor pravi, da tisti, ki nima grba, uporablja leva. Prav lev in orel nazorno predstavljata zgodovinski sprehod med umetnostnimi stili stoletij.
Orel je simbol velikodušnosti, moči, božje sile, poguma in pravičnosti. Že v pradavnih kulturah starega vzhoda je veljal za kralja ptic, predstavljal najvišje božanstvo, božjo moč, oblast in poosebljal vladarja, sprva v Babilonu, kasneje pa v stari Perziji in celo pod Ptolemajci v Egiptu. V helenski Grčiji je bil znak Zevsa, v Rimskem cesarstvu pa simbol Jupitra. Orel antičnega Rima je bil tudi simbol cesarske moči in navsezadnje samega imperija. Tudi krščanska simbolika ga je vzela za svojega.
Karel Veliki je ob prenovi Rimskega cesarstva (l. 800) izbral orla kot simbol svetovnega vladarja. Kasneje je pod Otoningi zacvetela ideja o nadaljevanju Rimskega cesarstva z orlom kot znakom cesarske oblasti, Salijci pa so uporabljali celo predheraldični cesarski pečat v obliki orla.
Kot heraldična figura svetorimskega poglavarja se je orel prvič pojavil leta 1140 v Svetovni kroniki škofa Otona iz Brižin (Otto von Freising). Pod Friderikom I. Rdečebradcem je bil zlat orel na črnem polju cesarski znak in grb cesarskega rodu, s Henrikom VI. pa se prvič pojavi črn, rdeče opremljen orel na zlatem polju (v kasnejšem viru Codex Manese, 1300-1340). Leta 1250 naj bi Friderik II. uporabljal črnega orla na zlatem polju kot kraljevi grb in že dvoglavega kot cesarskega. Vendar do tega obdobja srečujemo orle v različnih barvah in težko govorimo o točno definiranem grbu Svetega rimskega cesarstva. Grb se je ustalil šele nekako v drugi polovici 13. stoletja.
V 15. stoletju so nastale prve spremembe, orlova glava je dobila nimb (svetniški sij) in trup prsni ščit dednih dežel cesarja, kasneje pa nimb izgine, dodajajo pa razkošne dodatke, kot so žezlo, krona, cesarsko jabolko in meč. Kljun in kremplji (orlova oprema) se spremenijo iz rdeče v rumeno (zlato) s koncem starega cesarstva.
Orle so uporabljale oziroma prevzemale tudi družine, ki so bile zveste cesarju. Takšen orel se je preko grofov Andeških izoblikoval v grbu dežele Kranjske.
Tudi dvoglavi orel izhaja iz starega vzhoda, točneje kot pomemben simbol Hetitov, Asircev, Egipčanov in kasneje tudi Bizantincev. Na plemiških pečatih našega cesarstva ga najdemo že leta 1202, v času Ludvika IV. pa se pojavi tudi na angleškem grbovnem svitku. Dvoglavi orel naj bi predstavljal Cesarstvo in Cerkev, uradno in zatrdno pa se usidra šele ob cesarskem kronanju Sigismunda Luksemburškega leta 1434 in ostane cesarski grb do leta 1918 (takrat seveda kot grb Avstro-Ogrske).
12.-13. stoletja: dvignjena in zaobljena glava; zaprt ali le rahlo razprt, močno ukrivljen kljun brez jezika; malo navpično padajočih krilnih peres; polžje uvita konca kril, rep v obliki svežnja peres, pogosto izhajajočih iz vozla; tace izhajajo navpično iz trupa.
Konec 13. in začetek 14. stoletja: bolj ploščata in vodoravnejša glava; razprt kljun z vidnim jezikom; vratna peresa; razprta in rahlo ukrivljena krila, peruti imajo zgoraj tri ali štiri grbe (izbokline) brez polžje uvitih koncev kril; taci oblikujeta z glavo ostri kot; bedro je poraščeno; repna peresa se srpasto širijo na obe strani.
Začetek 14. do sredine 15. stoletja: še bolj ploščata glava; razprt kljun s poudarjenim, tudi kljukastim, jezikom; razprta krila imajo občasno vmesna vlakna; taci med sabo tvorita pravi kot in imata kremplje; repna peresa se ornamentno valovito širijo.
Sredina 15. do začetka 16. stoletja: elementi prejšnjega obdobja ostanejo, celoten motiv pa postane še bolj prosto in bogato okrašen; vrat postane debelejši z na široko izstopajočimi vratnimi peresi; peresa izstopajo zvezdasto iz kril; rep je močno razširjen in bujno okrašen z raznovrstnimi peresi v obliki kavljev.
16. stoletje: je vrhunec ornamentne predstavitve orla; vratna peresa so močno poudarjena in valovita; peruti sta zvezdaste oblike; taci sta ločeni in podobni žabjim krakom; repna peresa so skodrana, močno povečana in izstopajoča; povsod so dodatna vmesna vlakna - s tem obdobjem se razvoj orla konča.
Po 16. stoletju: v obdobju dekadence se slika orla naturalistično, skrajno neheraldično; v poznem 19. st. - v času historizma - pa se ponovno vračajo v stil pozne gotike in renesanse.
Orel je vedno slikan frontalno, z glavo obrnjeno v stran, s simetrično razprtimi krili, ki imajo od tri do osem peres, s štrlečimi tacami z razširjenimi kremplji in enakomerno razporejenimi repnimi peresi (1). Simetrija seveda velja tudi za dvoglavega orla.
Predstavljen je v določenem stilskem obdobju in pri tem mora biti upoštevana tudi stilska čistost. Leteči ali sedeči naturalistično predstavljeni orli iz rimske in Napoleonove dobe niso heraldični.
Orel lahko nastopa tudi malce drugače. Lahko ga predstavimo zgolj polovico v odnosu z drugim likom, lahko pa v grbu nastopajo zgolj orlovi telesni deli (glava, taca, krilo ali krili (eno ali v paru).
Lev je kralj živali, demon in simbol prevlade. Pripisujejo mu nadnaravne moči, tudi obrambo pred zlom. Takšne lastnosti so mu pripisovali že za časa stare mezopotamske kulture, kasneje pa tudi Asirci, Babilonci in širši maloazijski prostor. Pod avtoritativnimi egipčanskimi vladarji je veljal za božjega kralja, ki z neomejeno močjo upravlja svoje ozemlje. Torej je veljal za simbol samega kraljestva, ki mu je bil postavljen edinstven spomenik - sfinga (lev s faraonovo glavo). Tudi Grkom in Rimljanom je predstavljal simbol bogov in boginj, ter vladarsko moč. V zgodnjem krščanstvu je igral več vlog, kot oznaka za Jezusa (Lev iz Judeje), kot simbol vstajenja od mrtvih po svetem Hieronimu in kot krilati lev, atribut apostola Marka.
V predheraldičnem času se je pojavljal na pečatih kot simbol svetovne moči in oblasti. Kot heraldični lik se prvič pojavi leta 1062 na ščitu flandrijskega grofa, v 12. stoletju pa tudi v grbu Henrika Leva (Heinrich der Löwe). Lev je postal najljubša figura starega plemstva in to tudi ostal. Poleg vloge figure ga pogosto najdemo tudi v vlogi ščitonosca.
Zgodnji grbi nam prikazujejo leva v ornamentno-sploščeni obliki, ki pokončno zapolnjuje ščit, daleč od naturalističnega slikanja. Podobno kot orel. V tej izrazito heraldično tipizirani upodobitvi leva se kaže vpliv romanskega stila. Prelet skozi nadalnji razvoj nam razkrije posebnosti posameznih osnovnih umetnostno-zgodovinskih stilov.
12.-13. stoletja: telesna drža zgodnjegotskega leva je pokončna, zravnana in prilagojena trikotnemu ščitu; telo je vitko in iztegnjeno, redko poraščeno; glava je dolga in koničasta; žrelo je zaprto in le redko razprto; oko je majhno; leva zadnja taca je navpična, leva prednja šapa vodoravna, desna zadnja in prednja sta poševni; prsti so redko razprti, kremplji tanki, dolgi in rahlo ukrivljeni; rep je ukrivljen proti trupu, na sredi štrenasto zgoščen, na koncu pa se konča v snopu.
Konec 13. in začetek 14. stoletja: v času zrele gotike je drža telesa podobna zgodnjegotski; zadnji šapi tvorita pravi kot; glava je že bolj čokata in se približuje naravni obliki; žrelo je rahlo razprto in jezik je opazen; griva je opaznejša; goleni dobivata grivo; prsti so razprti in imajo obliko deteljice, kremplji so močnejši in opaznejši; kdaj pa kdaj se pojavi tudi razklan rep, ki je spodaj povezan z vozlom.
Začetek/sredina 14. do sredine 15. stoletja: z začetkom pozne gotike se iztegnjena oblika telesa spremeni v poševno; telo je rahlo nagnjeno in močnejše, prsi so izbočene, zadek je vitek; žrelo je široko odprto, razkazuje močne zobe in zevajoč jezik; oko ima napadalen pogled; griva se začenja pod ušesi, v začetnem obdobju je redka, kasneje pa že gostejša; zadnje in prednje tace so v sklepih skrčene in nosijo štrenaste šope dlak; prsti so močno razprti, vsebujejo poudarjene kremplje in odebelitve nad kremplji; rep je ukrivljen navzgor in različno oblikovan, pogosto vsebuje vozle, je vijugasto prepleten ali dvojen, s posameznimi prameni oblikuje šope.
Sredina 15. in začetek 16. stoletja: skozi začetno obdobje zgodnje renesanse se je stil slikanja poznogotskega leva le rahlo spremenil, soodnosno z novo obliko ščita je pridobil tudi na širini, s tem pa postal rahlo bolj ploščat; nekdanja osnovna oblika se je začela izgubljati v bujnih in razgibanih vzorcih na prav tako oblikovno razgibanem renesančnem ščitu.
16. stoletje: v času zrele renesanse je levja podoba dosegla ornamentni vrhunec; telo z močnim oprsjem in grivo je nagnjeno; žrelo je široko odprto, zobje veliki in upognjeni, jezik je izvit in daleč segajoč; odebelitve nad kremplji so izrazite, razločno razčlenjene, kremplji še bolj poudarjeni; rep močno vijugasto in široko izstopa, dekorativno zapolnjuje zadnji del ščitovega polja; s to obliko in obdobjem se razvoj heraldičnega leva tudi konča.
Po 16. stoletju: heraldični lev pozne gotike in renesanse se zopet pojavi v skorajda nespremenjeni obliki nekaj stoletij kasneje v obdobju historizma, dostikrat tudi pretirano povečan.
Osnovna pozicija, ki zapolnjuje ščit, je (srdito)vzpenjajoč (1) lev, slikan v profilu. Leva zadnja taca je na dnu, desna pa je postavljena malce pred njo. Obe prednji šapi sta v poziciji napada, lahko pa hkrati tudi nosita ali držita kakšen predmet (2). Stoječi, plezajoči, ležeči in sedeči levi so redkejši. Korakajoč (3), po treh tacah, z dvignjeno desno prednjo šapo je dokaj pogost, vendar je uporabljen le takrat, kadar prostor na polju ne dopušča nobene druge pozicije. Običajno ga najdemo v ščitovi glavi ali pa, če imamo več levov enega nad drugim. Če je glava obrnjena v drugo smer (razen v heraldično desno), se to posebej opiše oziroma gre za leoparda. Vseh mogočih pozicij in kombinacij heraldičnega leva je lahko 50.
Kadar imamo v ščitu več levov se jih slika v naslednjih pozicijah:
Tudi posamezni deli leva so lahko samostojne figure. Tako lahko v grbih najdemo zgornji del prepolovljenega leva z repom v kombinaciji z razdeljenim ščitom (6) ali drugim likom oz. figuro, samostojno glavo, šape, ki lahko tudi nosijo ali držijo določen predmet in samostojno zgornjo polovico leva brez repa. Posamezni deli telesa (glava ali trup) lahko nastopajo tudi kot priljubljen šlemni okras (dragotina).
Leopard je lev, ki se od heraldičnega leva razlikuje zgolj po poziciji glave. Lev ima glavo slikano vedno v profilu, leopard pa ima obrnjeno k opazovalcu, torej frontalno. Ta jasna razlika in oznaka izhaja iz 13. stoletja (7).
LEONHARD, W. Das grosse Buch der Wappenkunst, Augsburg: Bechtermünz, 1978
GALBREATH, D. L., LÉON, J. Handbuch der Heraldik, Augsburg: Battenberg-Verlag, 1990
STRÖHL, H. G. Heraldischer Atlas, Stuttgart: J. Hoffmann, 1899
FOX-DAVIES, A. C. The Art of Heraldry, London: Bloomsbury Books, 1986