15. 9. 2009
Avtor: Aleksander Hribovšek
V začetku 20. stoletja je bil deželni grb Štajerske deležen ene najbolj izčrpnih obravnav, ki so kdaj koli bile posvečene deželnemu grbu.1 Pri tem je bila figura v grbu, panter mejnega grofa Otokarja III. von Steier2, obravnavana kot prastar vojaški znak in predstavljena kot člen niza prednikov grbov s panterjem južnonemškega in zgornjeitalijanskega področja, kar pa je bila nasprotujoča si in preveč smela hipoteza. Kasneje, sredi petdesetih let 20. stoletja, je bil panter štajerskega mejnega grofa zgodovinsko interpretiran kot svobodno izbran osebni znak po knežjem običaju3, upodobitev baročnega panterja z večkrat lomljeno telesno osjo v gotskem trikotnem ščitu pa uradna sodobna oblika.4
Ko so bili v zahodnoevropskem kulturnem območju grbi v razcvetu, so začeli tudi svetorimski knezi na jugozahodu države v tretji četrtini 12. stoletja uporabljati heroldove like in figure, ki so jih pripenjali na svoje prapore in pribijali ali risali na ščite. Teh znakov, ki so postali grbi, niso uporabljali samo kot razpoznavni znak v bitkah, ampak tudi kot motive na pečatih, ki so bili najpomembnejše sredstvo overitve pravnih listin. Med prvimi knezi Sveto rimskega cesarstva je tudi Otokar III., štajerski mejni grof od 1129 do 1164, vpeljal svoj grb.
Kot drugod, ponujajo tudi pri štajerskih Otokarjih odtisi pečatnikov najzgodnejše in edino slikovno gradivo o njihovih grbih. Grba na obeh odtisih prvih jezdnih pečatov Otokarja III., do katerega je kot mejni grof imel pravico, najverjetneje spadata še v predheraldično obdobje: na odtisu prvega se heraldične figure ne da jasno prepoznati, ker je v zelo slabem stanju; štirilistno figuro na drugem pa lahko interpretiramo kot ščitovo ojačitev ali izboklino.5 Vendar se iz te ni razvil grb Štajerske.
Vsebino tretjega pečata Otokarja III. pa že lahko, po strogih pravilih heraldike, imenujemo kot grb s heroldovim likom: s kroglami obložena leva lenta na ščitu, ki ima heraldično obrobo obloženo s kroglami; in ga tako tudi obravnavamo.6 Ta heraldični atribut se pojavi tudi na gonfalonu, tako da tesne povezave med vojaškim praporom in grbom ne moremo spregledati in lahko upravičeno domnevamo, da naj bi šlo za prenos znaka iz prapora v grb. To se pri grbu mejnega grofa glede na njegovo vojaško funkcijo, nabora vojske in poveljstva ob neposredni nevarnosti, zdi celo samoumevno. Kmalu za tem ali celo hkrati si je Otokar III. izbral tudi novo heraldično figuro, ki se je s pečati na listinah pojavila prvič okoli leta 1160 in trčimo ob pogost pojav kolebanja med dvema grboma; menjava grba v rani dobi heraldike.7
Mejni grof Otokar III. je novi grb kasneje prenesel na svojega sina Otokarja IV., vendar ni bil edini, ki si je izbral panterja za svojo novo heraldično žival. Grb štajerskih deželnih knezov je v istem obdobju vseboval enak atribut kot grba še dveh drugih uglednih družin vzhodnoalpskega prostora. To so bili grofje von Graisbach, ki so izvirali iz severnobavarskih grofov von Frontenhausen-Lechsgemünd, predvsem iz tega rodu izvirajoč grof Henrik (IV.) von Matrei, ki je očitno postal dedič po svojem stricu Konradu, ki se je že okoli 1160 imenoval von Matrei.8 Grofje von Lechsgemünd so imeli v posesti tudi slonograški Oberpinzgau. Grof Henrik je, glede na vire iz leta 1190, uporabljal prosto stoječega panterja kot figuro na svojem pečatniku.9 Na listini iz leta 1197 je ohranjen njegov drugi pečat, ki vsebuje prav tako panterja, pri čemer je figura prvič upodobljena z rogovi.10 V tej listini je imenoval posrednika, grofa Meinharda (II.) in Engelberta Goriškega kot svoja prijatelja, pred grofom Otonom Ortenburškim11, s čimer je izražena sorodstvena povezava, katere natančneje zaradi pomanjkanja virov ne moremo ugotoviti.12
Grof Meinhard II, odvetnik oglejskega patriarhata, je med leti 1220 in 1232 pečatil listine, kot deželni sodnik Koroške, z enim od njegovih jezdnih pečatov, na katerem je prav tako grb s panterjem.13 Tukaj ne moramo izključiti možnosti, da je atribut uporabljal kot dostojanstvenik koroškega kneza14, vendar moramo upoštevati tudi sorodstvene povezave z grofom von Lechsgemündom, ki naj bi po smrti Henrika von Matrei, ki je ostal brez otrok, privedla do tega, da je Meinhard II. Goriški sprejel grb s panterjem.
Risba pečata mejnega grofa Otokarja III. Travenskega iz leta 1157 na katerem je grb s heroldovim likom: s kroglami obložena leva lenta na ščitu, ki ima heraldično obrobo obloženo s kroglami. Arhiv samostana Rein / Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900.
Risba pečata mejnega grofa Otokarja III. Travenskega (1129-1164) iz ustanovne listine Špitala na Semeringu 1160. Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900, po originalu iz graškega deželnega arhiva.
Grof Bertold II. von Graisbach je, kot naslednik glavne veje grofov von Lechsgemünd, po smrti grofa Henrika von Matrei leta 1223, začel uporabljati njegov izvorni družinski grb, večkrat deljeni ščit, panterja njegovega strica Henrika von Matrei pa opustil.15 Tukaj je viden prenos grba na potomce, hkrati pa pravica do dediščine. Grof Henrik von Matrei je 1183 in 1207 v obnovljeni oporoki zagotovil svojo posest Matrei solnograškemu nadškofu, ker je v zakonu z Willibrig, hčerjo grofa Wolfratsa von Treffen iz švabskega rodu Alshausen-Veringen, ostal brez otrok; solnograški nadškof Eberhard II. je po smrti grofa Henrika to dediščino dejansko, čeprav ne brez oporekanj, tudi dobil.16
Grof Oton Ortenburški je v listini grofa Henrika von Matrei iz leta 1197 imenovan kot tretji posrednik, vendar je povezava s pomembno plemiško družino Vzhodnih Alp, grofom Ortenberg-Kraiburg (Spanheim), ki so panterja kot heraldično figuro popeljali do slave, le navidezna. Oton iz rodbine Ortenburg slednjim ni pripadal.17
Po drugi strani veljajo za sorodnike Spanheimov Goriški grofje, s katerimi so imeli skupnega tri generacije imena Engelbert. Čeprav je samostan Sv. Pavla v Lavanttalu, ki so ga ustanovili Spanheimi, dal Engelbert Goriški, palatinski grof na Bavarskem18, kot potomec družine Spanheimov, prenesti pred letom 1122 pod varstvo papeža, točna sorodstvena povezava Goriških in Spanheimov še do danes ni povsem jasna.19 Kljub temu je dokumentirano, da je Engelbertov pranečak, grof Meinhard II. Goriški, imel v svojem pečatu panterja, podobno kot njegovi sorodniki grofje von Matrei, Spanheimi kot koroški vojvode in njihova stranska linija, grofje Ortenberški, palatinski grofje na Bavarskem in tudi štajerski mejni grof Otokar III.
Grofje Spanheim so zaradi povezave z vladarsko hišo Salier iz Frankovske prišli v jugovzhodni del cesarstva.20 Preko poroke Siegfrida Spanheima s hčerjo Riharda »von Lavant« iz rodu Sieghardinov na Koroškem, so postali ena najmogočnejših rodbin21, preko poroke vojvode Engelberta II. z Uto, hčerjo grofa Ulrika Passauskega, pa so se povzpeli med najpomembnejše rodove tudi na Spodnjem Bavarskem. Imenovali so se grofje Kraiburg, Markwartsein in ena veja Ortenberg. To ime so na začetku 15. stoletja po izumrtju koroških grofov Ortenburg spremenili v Ortenburg in ga obdržali.22 Od 1122 do 1269 in od 1275 do 1279 so bili Spanheimi vojvode Koroške in kot potomci vojvode Hermana II. († 1181) uporabljali njegov osebni grb, ki je postal družinski in hkrati tudi grb vojvodine Koroške. Grba mejne grofije, oziroma od 1180 vojvodine, Štajerske in vojvodine Koroške sta bila enaka, kar naj bi bil vzrok za spremembo koroškega grba leta 1269.23
Od grofov Kraiburg, bavarske veje Spanheimov, je leta 1219 bratranec vojvode Hermana II., grof Rapoto II., prevzel grb s panterjem.24 Rapoto je bil s svojim bratrancem vojvodom Bernardom II., sinom vojvode Hermana II., v prijateljskih odnosih25 in ga lahko smatramo kot kandidata s pretenzijami do spanheimovske vojvodske dediščine. Bernard II. je leta 1202 postal koroški vojvoda in s tem nasledil svojega brata, Ulrika II. in se šele leta 1213, kot štiridesetletnik, poročil z Judith, sestro češkega kralja Otokarja II. Přemysla. Kdaj so se rodili njuni otroci ni povsem jasno26, vendar pa so bili še mladoletni, ko je grof Rapoto II. prevzel grb s panterjem. Grofom Kraiburg je naposled ostal le enak grb, kajti dediščino na Koroškem je kasneje leta 1256 skupaj z vojvodskim nazivom dobil Ulrik III., starejši sin vojvode Bernarda II., 1269 pa češki kralj Otokar II. in 1275 Filip, mlajši sin Bernarda II., salzburški nadškof in oglejski patriarh, ki je kot koroški vojvoda zopet uporabljal grb s panterjem. Grof Rapoto II. Kraiburški je grb uporabljal kot bavarski palatinski grof, v katerega je bil povzdignjen po odstavitvi in usmrtitvi palatinskega gofa Otona VIII. Wittelsbacha.27
Vojvoda Henrik XIII. Bavarski je kot vojvoda Spodnje Bavarske kupil od Elizabete, vnukinje grofa Rapota II., pravico do bavarskega palatinata.28 Tako je prišel panter grofov Spanheim–Kraiburg tudi v grb današnjega okrožja Spodnje Bavarske in sicer kot rdeč panter v srebrnem v ščitu29, medtem, ko krasi, v bavarskih barvah Wittelsbachov, četrto srebrno polje velikega grba Bavarske moder panter30. Bavarska je edina dežela poleg Štajerske, ki še danes uporablja panterja v svojem grbu.
V prvih desetletjih po pojavu panterja kot heraldične figure torej ne smemo spregledati sorodstvenih povezav, dediščine in pretenzij po dedovanju naslednjih rodbin: grofov Lechsgemünd, Goriških, grofov Kraiburg kot bavarske stranske veje koroških vojvod iz rodu Spanheimov in njihovega sorodstva s štajerskimi Otokarji. Prav tako ne smemo iz tega kroga izključiti niti slonograškega nadškofa Eberharda II.31
Najstarejša dokumentirana heraldična panterja pripadata mejnemu grofu Otokarju III. Štajerskemu (Travenskemu), okoli leta 1160, in Hermanu II. Spanheimu, leta 1163, ki je bil od 1161 do 1181 koroški vojvoda.32 To zagotovo ne more biti naključje, ker je bil panter v tistem času zelo nenavadna in edinstvena heraldična žival. Tukaj bi lahko odigrala veliko vlogo sorodstvena povezava med Spanheimi in Otokarji, do katere je prišlo s poroko tete mejnega grofa Otokarja III., Kunigunde, s prastricem vojvode Hermana, Spanheimovcem Bernardom Mariborskim.33 Grof Bernard je skupaj s Sofijo, vdovo mejnega grofa Leopolda Štajerskega, sestro vojvode Henrika der Löwe, imel skrbništvo nad mladoletnim Otokarjem III., ki je ob smrti svojega očeta Leopolda, leta 1129, bil star komaj štiri leta.34 Sorodstvene vezi Otokarjev in Spanheimov so se še dodatno okrepile prav v času Hermana in Otokarja III., kajti Hermanov brat Henrik V., od 1144 do 1161 koroški vojvoda, se je poročil z Elizabeto, vdovo po grofu Rudolfu von Stade, sestro Leopolda Štajerskega, očeta Otokarja III.
Čeprav ni glede poročne pogodbe tega zakona nič znanega, je bil sklenjen iz političnih razlogov. Več generacij Otokarjev je imelo zelo malo otrok, v večini zgolj enega moškega potomca, tako so Spanheimi računali na bogato dediščino. Četudi mejna grofija Steier kot državni fevd Spanheimom ne bi bila dosegljiva, bi jim že samo alodialna posest Otokarjev, z dediščino izumrlega koroškega vojvodskega rodu Eppensteincev (1122) in dediščino po Eckbertu Formbach-Pitten, pozicijo moči zelo povečala. Tudi v sami Koroški, kjer je več vazalov in posestev pripadalo štajerskemu mejnemu grofu.35 Upali so lahko tudi na pridobitev Podravske krajine, ki jo je grof Bernard Mariborski zapustil svojemu štajerskemu nečaku Otokarju III., čigar skrbnik je bil do njegove polnoletnosti.36
Ko je vojvoda Henrik V. leta 1161 umrl brez otrok, je prešla vojvodina Koroška na njegovega mlajšega brata Hermana II., dejavnega kneza, ki si je prizadeval utrditi svojo pozicijo kot deželni vojvoda Koroške, pri čemer mu je utrjena Štajerska njegovega sorodnika bila vzpodbuda in kjer je vsaj deloma upal na nasledstvo.37 Še posebej so ga mikala posestva v Furlaniji, dediščina sorodnikov grofov von Naun, Cordeons in dediščina po grofu Frombach-Pitten leta 1158, ki je Štajersko povečala za območje med Wechselom in spodnjeavstrijskim Piestingom.38 Štajerski mejni grof Otokar III. se je pred letom 1146 poročil s Kunigundo, hčerjo mejnega grofa Diepolda III. Vohburškega. Otrok nista imela do leta 1163, kar mu je zagotovo povzročalo obilico skrbi, vendar upanja nista izgubila.39 Vzrok uporabe enakih grbov bi lahko bila želja dedovanja Hermana II. po Otokarju III. v primeru smrti brez potomcev ali pa kasneje skrbništvo nad Otokarjevim dedičem, rojenim šele 19. avgusta 1163.40 Neposredna vzgoja 18-mesečnega otroka Otokarja IV. je po smrti mejnega grofa Otokarja III. († 1164) pripadla vdovi Kunigundi.41
Risba pečata koroškega vojvode Ulrika II. Spanheima (1181-1202) iz leta 1192. Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900, po originalu iz Haus-, Hof- und Staatsarchiva.
Panter iz Fiziologa v Miljskem rokopisu iz druge polovice 12. stoletja. Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900.
Kot nekoč pri Otokarju III. z grofom Bernardom42, je bilo pri skrbništvu nad Otokarjem IV. računati tudi s Hermananom II., čeprav je bil za to funkcijo namenjen njegov stric mejni grof Berthold von Vohburg.43 Mejni grof Otokar III. je lahko zaupal zvestobi Spanheimov, saj mu je prineslo njegovo lastno odvetništvo njegovega strica Bernarda bogato osebno dediščino44, kar je dokazano z listino ustanovitve samostana Ossiach preko gospodov Cordeons.45 Osebno odvetništvo za grofovega otroka bi lahko pripadalo le enakemu po stanu ali nekomu iz višjega stanu, kar bi bil lahko sam kralj ali cesar ali eden izmed njegovih pooblaščencev. Štaufovec Friderik I., 1152 izvoljen za kralja in 1155 okronan za cesarja, je bil kot sin Welfinje Judite preko njene sestre Sofije, matere Otokarja III., njegov bratranec v prvem kolenu in stric mejnemu grofu Otokarju IV. preko njegovega prvega zakona z Adelo Vohburško, ki je bila sestra Kunigunde, žene Otokarja III. Ne le zaradi bogastva, ampak tudi zaradi sorodstvenih vezi – še 1164 imenuje Otokarja svojega nečaka46 – je bil cesar primeren kandidat za odvetnika Otokarja IV., ki pa je neposredno pokroviteljstvo nad varovancem prenesel ali vsaj pustil moškemu primernega stanu. Glede na okoliščine je bil to lahko le vojvoda Herman II. Koroški. Leta 1175 je cesar Friderik I. s pismom vojvodi Hermanu II. posredoval v sporu, ki je izbruhnil med Otokarjem IV. in Hermanom II., iz česar se kaže cesarjeva oziroma stričeva skrb za mladega mejnega grofa.47 Še nekaj let pred tem (l. 1166), v času shizme, je cesarju vdan vojvoda Herman skupaj z ministeriali mladoletnega mejnega grofa Otokarja IV. ukrepal proti solnograškemu nadškofu in mu prepovedal podeljevanje regalij.48 To se je zgodilo s cesarjevim odobravanjem, kar lahko razumemo kot namig na Hermanovo osebno skrbništvo nad nečakom njegovega brata Henrika V, ki mu je ponudil svoje ministeriale za skupno posredovanje. Uporabo enakega grba lahko interpretiramo le kot izraz popolnega strinjanja obeh deželnih gospodov.
Poleg enakih figur (panter) v grbih Hermana II. in Otokarja III. so bile v uporabi tudi identične barve. Še bolj zanimiva pa je podobnost in ponovitev grbov, ki so bili v uporabi pred uvedbo panterja. Tako grb mejnega grofa Otokarja III., kot tudi grb Hermanovega starejšega brata vojvode Henrika V. (na Henrikovem edinem ohranjenem pečatu iz leta 1161), je vseboval s kroglami obloženo levo lento (tri krogle).49 Čeprav ni nobenih pisnih zapisov o povezavi med družinama Spanheimov in Otokarjev, lahko preko skupnih akcij Henrika, Hermana in obeh Otokarjev ugotavljamo, da sta družini desetletja živeli v slogi in domnevamo, da je verjetno obstajal tihi dogovor o obojestranskem dedovanju, kar se je odražalo tudi v grbih.50
Leta 1172 je komaj desetnetni mejni grof Otokar IV., tudi pod vplivom štajerskih ministerialov in cerkve, ukazal urediti spor med svojim ministerialom Eppensteincem Adalbertom in samostanom Sv. Lambrechta.51 V njegovem imenu je vojvoda Herman II. naročil sodnika.52 Otokar IV. je uporabljal nespremenjen in po očetu podedovan pečat s panterjem53 in bil okoli leta 1175 imenovan kot »magnus princeps de Styra« v primeru donacije samostan Sv. Paula, ki je bil pod odvetništvom Spanheimov v povezavi z deželnoknežjim ministerialom Hartnidom Riegersburškim. Hartnid je bil iz družine, ki se je pod imenom Wildon povzpela v eno najpomembnejših družin ministerialov v deželi.54 Otokar je bil tudi posrednik daritve visoke plemkinje Gisele von Assach samostanu Admont, ki je darovala posestvo Mautern im Liesingtal, kar naj bi bilo leta 1175 opravljeno lastnoročno, čeprav je bila daritev nedatirana.55 Znano je, da so ravno v času mladoletnega mejnega grofa Otokarja IV. naknadno ponarejali listine, ki so imele tudi originalne pečate.56 Komaj desetletni deželni gospod je bil s strani cerkve in vazalov smatran za popolnoma sposobnega opravljanja svoje pomembne funkcije in ti so znali odbiti vsak vpliv od zunaj. Njihova moč se je dokončno pokazala v Georgenbergerških privilegijih.57 Tam so bile opisane pravice štajerskih ministerialov, ki – kar pri njihovi močni zastopanosti iz Trangaua in območja Pittner ni nič čudnega – so se nagibali k babenberški Avstriji58 in kamor bi naj glede dedne pogodbe spadala Štajerska.
Hermanu Koroškem je na koncu preostal le enak grb. Pečat z grbom (ščitom) na katerem je panter je mejni grof Otokar III. Štajerski prvič uporabil pri ustanovitvi špitala Semmering. Ta dokument se sicer smatra za leta 1160 datiran reskript, ker vsebuje dodatek napisan z enako pisavo s katero je bila napisana tudi oporoka umirajočega mejnega grofa.59 Vendar naj bi šlo najverjetneje za prvotno nedatirano ustanovno listino iz leta 1160, v kateri je bila, po smrti mejnega grofa, z enako pisavo dodana letnica dejanske ustanovitve. Tudi za samostan Sv. Lambrechta je bila leta 1160 izdana originalna nedatirana listina, kot tudi druga originalna listina za isti samostan iz leta 1161.60 Zadnji dve listini vsebujeta jezdni pečat mejnega grofa Otokarja z grbom, ki vsebuje panterja. Tukaj ni dvoma, da mejni grof leta 1160 za svoja prva tri velika darovanja ne bi bil uporabil enakega pečata.
Najzgodnejši ohranjen grb vojvode Hermana II., na katerem je panter, je tisti iz njegovega jezdnega pečata na listini iz 13. marca 1163, s katero je škofu Romanu I. Krškemu potrdil odvetništvo nad posestvom krške cerkve.61 Tako kot je mejni grof Otokar III. leta 1160 najverjetneje prvič uporabil pečat s panterjem pri ustanovitvi špitala v Semmeringu, s katero je bila odprta pot preko Alp, je verjetno tudi vojvoda Herman Koroški izkoristil pomembno priložnost v vlogi deželnega kneza za pravni razvoj cerkve in krške škofije, da je prvič uporabil pečat s panterjem v grbu.
Škof Roman I. Krški je bil vzgojitelj bratov Spanheim: Henrika V., Hermana II. in Ulrika Ljubljanskega.62 Kdo so bili vzgojitelji mejnega grofa Otokarja III., ni znano. V listinah, ki so jih izdali štajerski mejni grofje in grofice, se pojavi »Odalricus capellanus« le v listini, ki jo je izdal mejni grof Leopold za cistercijanski samostan Rein leta 1129.63 Vprašanje je, ali je ta duhovnik podal Otokarju III. osnove duhovne in verske izobrazbe. Ker je bil Spanheimovec Bernard njegov skrbnik, ne moremo izključiti možnosti, da je Otokarja zaupal istemu učitelju, kot njegov nečak vojvoda Ulrik I. Koroški svoje tri sinove, namreč Romanu Lipniškemu oz. Krškemu. Ta je bil kot dvorni kaplan solnograškega nadškofa leta 1131 imenovan za krškega škofa. Kot vikar solnograškega nadškofa Eberharda I. je bil v svojem času najvplivnejša osebnost v solnograški metropolitanski skupnosti, vsaj v vzhodnem in južnem delu nadškofije, h kateri sta spadali tudi Štajerska in Koroška.64
Vpliv škofa Romana I. na mejnega grofa Otokarja III. je bil očiten. To velja še posebej za drugo veliko Otokarjevo daritev, ki zadeva leta 1163 ustanovljen samostan kanonikov Vorau, pri čemer je pri odločitvi za izbor te napredne, po pravilih Sv. Avguština, živeče skupnosti kongregacije duhovnikov, igral pomembno vlogo prav škof Roman I., ki je bil poseben podpornik avguštinskih kanonikov.65 Škof Roman je bil povezan s proštom Gerhochom Reichersberškim, ki je bil eden najpomembnejših teologov solnograške cerkvene province tistega časa.66 Na solnograški provincialni sinodi jeseni leta 1160 v Brežah je bil njegov traktat »O časti in slavi Sina človekovega Jezusa Kristusa« odobren.67
V tem traktatu je bilo posebno čaščenje Kristusa obravnavano le pisno, vendar je tematika prišla do izraza prav s slikovno upodobitvijo in komentarji v delu »Physiologus« (Fiziolog), ki črpa svojo vsebino iz antičnega krščansko interpretiranega naravoslovnega dela. Od obeh ohranjenih vzhodnoalpskih primerov Fiziologa je prvi v Miljskem rokopisu (»Milstätter Sammelhandschrift«) iz druge polovice 12. stoletja68 in drugi v rokopisu iz Reina (»Reiner Musterbuch«), ki je nastala in bila komentirana nekaj po letu 1200.69 Vendar je besedilo Fiziologa iz Reina glede na svoje paleografske značilnosti nedvomno starejše kot preostali deli knjige, ki dejansko spadajo v čas po letu 1200. V vsakem primeru se v obeh rokopisih zrcali stanje izobrazbe 12. stoletja in kaže duhovni svet, v katerem sta odrasla, živela in samostojno delovala vojvoda Herman II. Koroški in mejni grof Otokar III. Štajerski.
Otokar III. se je dobro zavedal pomena pismenosti; diplomatika se je zaradi njega stalno razvijala, prav tako poznal tudi vrednost rokopisov. Zavedal se je, da si morajo samostani zagotoviti ne le materialno eksistenco, ampak se morajo razvijati tudi na področju izobraževanja. Tako je prenesel od arhidiakona Otokarja podedovan rokopis v svoj samostan v Vorau.70 Kako odprt je bil ta deželni knez za vse nove duhovne tokove svojega časa, se kaže leta 1164 v njegovi zadnji fundaciji, ustanovitvi kartuzije Seitz.71 Postavlja se vprašanje, ali lahko to ustanovitev razumemo kot Otokarjevo osebno pobožnost,72 ali pa se tu izraža tudi njegova kulturna zavest, kot lahko vidimo v okoli leta 1150 ustvarjenih freskah v palatinski kapeli v Pürggu, o katerih se je govorilo »Kdor je tukaj molil k svojemu Bogu, njemu je postala biblična zgodba slikovita resničnost«.73
Risba pečata Herranda Wildonskega iz leta 1195. Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900.
Risba pečata mesta Gradec iz leta 1261. Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900.
Izbor edinstvene heraldične figure kot je panter, odraža prav razumevanje Jezusa. Pomembna živalska simbola kot sta orel in lev nista dovolj močno odražala Kristusa, da bi ju Otokar sprejel. Morda se na začetku le zato ni hotel odpovedati heroldovemu liku v grbu (s kroglami obložena leva lenta na ščitu), ker je iskal drug živalski simbol knežje visokosti74. Knez, ki je od očeta začeto politično delo, ustanovitev dežele, dokončal, je kljub temu, da je bil v očeh cesarja, s katerim je bil v sorodu, mogočen, moral v osebni tragiki dve desetletji čakati na zelo želeno dediščino. To mu je lahko uspelo le zaradi globoke osebne vere. V drugi križarski vojni se je s kraljem Konradom III. odpravil v Sveto deželo, vendar do nje ni dospel.75 O tem skromno pripoveduje kronika, kjer le na kratko poroča o njegovem romanju, ki ga je štiridesetletnik očitno hotel povezati s politično misijo leta 116476, da bi tako izpolnil svojo križarsko obljubo. V Fünfkirchnu na Ogrskem je predčasno zaključil svoje življenje.
Čeprav so poročila o Otokarju skopa, tem bolje priča o njem njegovo karitativno delo, njegovi darovi, njegova palatinska kapelica v Pürggu, še najbolj pa panter v njegovem grbu, ki ga je zapustil svoji deželi, ki ga uporablja še danes.
Panter kot kristološki znak je bil vzet iz Fiziologa, vendar ne iz kasnejših, kot sta Miljski in iz Reina, ampak verjetno iz starejšega rokopisa iz zgornjeavstrijskega samostana Sv. Florjana. Ta rokopis poleg opisa predstavi panterja v svojem brlogu, njegovo telo pa spominja na konjevo s ptičjimi kremplji, podobno kot panter v brevirju iz Sv. Lambrechta iz začetka 13. stoletja.77
Ob risbi panterja z dolgimi rogovi, ki mu sledijo živali in ptice, je v Reinskem rokopisu naslednji napis: »Panterjevo postavo lahko sprejemamo različno. Podobno kot vsakovrstne odlike življenja Kristusa.« 78
V nasprotju s tem je opis konju podobnega panterja s ptičjimi kremplji v Fiziologu iz Milj bolj natančen; vsebuje vse bistvene elemente: zmaju sovražen, vendar lep in zvit panter, ki tri dni po hranjenju počiva kot mrtev v svojem brlogu, ob predramljanju pa glasno kliče in oddaja vonj, ki privablja vse živali, da bi jih omrežil. Prav tako tudi sveti Kristus.79 Panter simbolizira Jezusa, ki je tri dni ležal v grobu, z božjimi besedami pa je prevzel in privabil ter odrešil vse človeštvo.
Prav v panterju, ne v orlu ali levu, je mejni grof Otokar III. videl poseben simbol za Kristusa. Njegov novi grb je bil, tako kot veliko prvotnih grbov, globoko religiozen. Ostale pomembne grbe Otokarjevih sodobnikov je presegal v sporočilnosti, dostojanstvenosti in pomembnosti; pa naj bo to lev, ki je mišljen kot oznaka za Kristusa (Lev iz Judeje), naj bo to križ, ki je plapolal na praporih Rimskega cesarstva kot sveti znak Kristusa in prišel v številne mestne, deželne in državne grbe. Naj bo to labarum, stari znak Kristusa na praporih Vzhodno rimskega cesarstva, naj bodo to francoske lilije, ki so, če so bile tri, predstavljale Sveto trojico, če so bile posejane ali pa posamezne pa sveto Marijo. In končno celo sam orel nemških kraljev in rimskih cesarjev, ki je, preko interpretacije cerkvenih učiteljev, kot znak rimskih legij predstavljal simbol za Kristusa samega. Panter pa je bil simbol za tistega, ki je vstal, Odrešenika, v katerem je štajerski mejni grof videl svojo odrešitev - torej pravega Jezusa.
Tako kot je orel Babenberžana Henrika, ki ga je prvič uporabil 1156 kot Bavarski vojvoda80, postal družinski grb avstrijskih vojvod81, je tudi panter postal družinski grb koroških vojvod. Panter je postal tudi družinski grb štajerskih mejnih grofov, vendar iz drugega vzroka: prejšnji simbol naj bi bil opuščen zaradi globokega pomena novega in je prešel skupaj z nespremenjenim jezdnim pečatom od mejnega grofa Otokarja III. na njegovega osemnajstmesečnega sina Otokarja IV. Ta pečat je uporabila mati Kunigunda leta 1166 za overovitev listine, ki jo je pečatila namesto svojega triletnega sina.82 Otokar IV. je kasneje spremenil zgolj napis na robu pečatnika, ki mu je kot mejnemu grofu pripadal, ko ga je stric (po materini strani), cesar Friderik I., 1180 povzdignil med vojvode.83 Uporaba nespremenjenega pečata mejnega grofa Otokarja III. na katerem je grb s panterjem je očiten izraz nepretrgane deželnoknežje oblasti. Mejni grof in potem vojvoda Otokar IV. pa je v njem zagotovo videl še sveti simbol in ga zato tudi ni spremenil.
V pravnem smislu je prešel grb, ki ga je Otokar IV. podedoval od svojega očeta tudi na ozemlje pod njegovo suverenostjo. Iz prvotno osebne oznake je postal deželni grb in simbol knežje visokosti in oblasti v deželi. Poleg pečatenja s pečatniki mejnega grofa in vojvode, je bil grb sprejet tudi v deželni prapor84 in dodeljen deželnemu maršalu.85
Čeprav se pod vojvodo Otokarjem panter ne pojavi v gonfalonu njegovega jezdnega pečata, ne moremo zagotovo trditi86, da ga ni bilo tudi na deželnem praporu. Za dvorne pesnike, ki so poveličevali štajerskega deželnega kneza, je bil tak prapor samoumeven.87 Če pogledamo opise grba in prapora iz kasnejšega obdobja, bi težko trdili, da se prapor s panterjem ni uporabljal tudi že v času mejnega grofa Otokarja IV.88 Pravni naslednik, leta 1192 zaradi neozdravljive bolezni umrlega vojvode Otokarja IV., avstrijski in štajerski vojvoda Babenberžan Leopold VI., je leta 1205 uporabil panterja na novčnem pečatu, ki bi naj zaznamoval razliko med štajersko in avstrijsko zastavo.89 To bi lahko bil očiten izraz tega, kar lahko označimo kot deželno zavest, ki se je oblikovala z deželno pravico in so jo zastopali deželni stanovski vazali štajerskega vojvode. Kar so leta 1186 ob pogodbi o Georgenberški privilegijih tudi izrazili.90 Zastava in grb sta postala simbola deželne suverenosti.
Potomci teh vazalov, ki so opravljali z grofijo Steirer zu Pernegg in je dala deželi ime91, so uporabljali Otokarjevega panterja v inverzno zamenjanih barvah, torej srebro na črnem. Podobno so naredili tudi vazali iz okolice mesta Steyr, otokarskega Traungaua92, kot lahko vidimo v pečatu listine Herranda Wildonskega, ki jo datirajo v leto 1195; čeprav ni pisno dokazano, ga lilija na žezlu, ki je v grbu umeščena pod panterja ozoroma je panter postavljen preko žezla, legitimira kot deželnega upravitelja, čeprav ne nujno kot maršala.93 Enak pečat je uporabil tudi leta 1220 v funkciji deželnega sodnika in kaže podobo s panterjem, ki je umeščen preko lilije z žezlom, pod njima pa so trije lokvanji listi.94
Kot uradniška pečata veljata dva ohranjena pečata Witiga, štajerskega deželnega pisarja iz let 1245 in 1255, pri čemer je na starejšem pečatu panter levo nad majhnim avstrijskim grbom (ščitom) s tramom.95 Ta majhen ščit opozarja na deželnega gospoda Avstrije in Štajerske, vojvodo Friderika II. Prepirljivca, zadnjega Babenberžana. Witigo je služil tudi Friderikovi nečakinji, kot tudi ogrskem kralju Beli v času medvladja. Prav v njegovem pečatu opazimo namig na kontinuiteto uporabe štajerskega panterja za štajerske oblastnike in uradnike, kar se je še okrepilo s prihodom Habsburžanov v deželo. To lahko opazimo v pečatu maršala Ulrika Liechtensteinskega, kjer drži panter s svojo zadnjo desno taco družinski grb Liechtensteinov in v pečatu maršala Hertnida Wildonskega iz leta 127896, kjer je v polju pečata ščit s panterjem, ki je prvič okrašen z šlemnim okrasom.
Od Herranda Wildonskega dalje je poleg grba deželnega kneza obstajal tudi grb njegovih nosilcev oblasti in zastopnikov dežele Štajerske.
Grbi s panterjem so se pomnožili, ko je bil dovoljen pečat s panterjem deželnoknežjim mestom in njihovim nosilcem oblasti, predvsem deželnemu glavnemu mestu Gradcu. Panter na pečatu mesta Gradec nosi krono že na najstarejšem ohranjenem odtisu na listini iz leta 1261, ko je deželi vladal češki kralj Otokar II. Přemysl. Krona je bila verjetno dodana kot znak kraljeve naklonjenosti97 in sprva ni bila mišljena kot znak ločevanja98, vendar je skozi zgodovino postala bistveni element oziroma dodatek v grbu mesta Gradec, ki ga je ločeval od deželnega grba.
Podoba panterja se je v večji meri razširila s kovanci, glede na to, da so bili pečati deželnih knezov omejeni na določen krog ljudi. Najstarejše kovnice, ki so kovale denar s podobo panterja, so delovale na prelomu iz 12. v 13. stoletje, vendar njihovih lokacij ne poznamo, niti jih ne moremo z gotovostjo povezati s štajerskimi knezi.99 Izredno pomemben je pfenig iz tistega časa, ki ima na averzu panterja, na reverzu pa zmaja, s čimer ponazarja besedilo Fiziologa.100 Štajerskega izvora je nedvomno pfenig iz graške kovnice, ki ima na eni strani babenberškega orla in na drugi panterja. Ali izvira iz časa neposrednega naslednika vojvode Otokarja, vojvode Leopolda II. (avstrijskega V.) od 1192 do 1194, ali šele od enega njegovih naslednikov, babenberškeih vojvod Štajerske, se ne da določiti.101 Iz graške kovnice utegne biti tudi pfenig s panterjem, ki je označen kot »Schilt von Steir«, medtem ko je pfenig, ki nosi podobo panterja za katerim je stolp, bil kovan v takratnem, do leta 1254, štajerskem Ennsu, sedaj Zgornjeavstrijska.102
Risba pečata štajerskega maršala Hertnida III. Wildonskega iz leta 1278. Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900.
Grb Štajerske iz knjige Wappenbuch der österreichischen Herzöge 1445 - 1448 / Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900.
Zaradi svoje podobe je vzbudil pomisleke in številne domneve pfenig, ki sta ga kovala na, takrat solnograškem, Ptuju nadškof Eberhard II. Solnograški in vojvoda Friderik II. Prepirljivec, o čemer pričata dve papeški pismi iz leta 1222.103 Ker vsebuje ščit s tramom, verjetno ni bil kovan dosti pred letom 1230, saj je Babenberžan Friderik II. šele takrat opustil družinski grb z orlom in sprejel novega s tramom.104 Ker ima pfenig na aversu stolp s cinami, poleg pa glavo s krono in glavo z mitro, gre nedvomno za posvetnega in duhovnega gospoda, štajerskega vojvodo in solnograškega nadškofa. Na reversu je lilija nad novim babenberškim grbom (ščitom) in dva vsaksebi obrnjena panterja. Za pričakovati bi bilo, da bi bila panterja obrnjena drug proti drugemu oziroma proti liliji, ki je med njima, tako zahtevajo heraldična pravila. Vendar tukaj ne gre za heraldiko, ki v tem času še ni bila tako strogo določena, ampak za numizmatiko, kateri vladajo oblikovalski momenti. Samo po sebi se razume, da je eden izmed panterjev predstavljal štajerskega vojvodo, vendar v drugem zagotovo ne moramo videti solnograškega nadškofa.105 Cerkvena heraldika v tistem času, tudi v Solnogradu, še ni bila zelo razvita in poleg tega panter ne stoji v ščitu. Kljub temu je drugi panter vseeno povezan z nadškofom Eberhardom II., vendar ne kot heraldična, temveč kot numizmatična figura. V srednjeveškem razumevanju slik je na aversu kovanca zahtevana podoba, na reversu pa osebni znak, še posebej če gre za gospoda s pravico do kovanja denarja. Nadškof je imel svojo podobo, ki je bila kot je bilo v navadi: blagoslovjoč škof na prestolu v ornatu s palico; osebnega znaka pa ne. Vseeno pa bi lahko kot naslednik bogatega posestva grofa von Matrei prevzel tudi njegov osebni znak iz podobe na pečatu - panterja.106
Štajerski deželni grb je bil v uporabi osem stoletij in kot tak stalno pod vplivom spreminjajočih se stilov. Čeprav se oblikovno ni drastično spreminjal, je Otokarjev grb vendarle doživel večjo spremembo: dvorna poezija iz konca 12. in začetka 13. stoletja je opisovala tinkture kot črno na belem, takrat imenovana črna kot sobolj (»Zobel«) in bela kot hermelin. Tudi potujoči pevci do poveličevali deželo in kneza.107 Walther von der Vogelweide je prišel do Mure in slavil vojvodo Leopolda II. (VI.) kot »zwir ein fürste, von Stîr und Ôsterrîche«. Mit o Biterolfu in Dietlibu je neki drugi pevec leta 1240 prenesel na štajerske Otokarje z verzi »…zu gutem gewinne / Leyt das landt überall / Baide, auf und ze tal…«108 in so najlepši slavospev o »Stîreland« in »Stîremarke«, ki je bila verjetno njegova domovina. Prav tako tudi Wolfram von Eschenbach v svojem Parzivalu v Dogodivščinah čednega Trevrezenta na Ptujskem polju, »…so ist das land genennet Stîre…«. Ta verz je verjetno posvetil Leopoldu II., kot »čednega junaka« pa je najverjetneje upodobil neporočenega vojvodo Otokarja in kot »Gahmurets Base Lammîre«, ki jo imenuje »…vruowe über s lant…«, mejno grofico Kunigundo. Parzivalovemu očetu, Gahmuretu, je dal Wolfram v roke grb štajerskega deželnega kneza: »…Daz pantel, daz sîn vater truoc, / von zobele uf sînen schilt man sluoc…«.109
Krzna niso imela tako imenitnega sijaja kot kovinski tinkturi in niso dajala takšnega kontrasta, ki bi bil nujno potreben, da bi lahko figuro jasno prepoznali. Zaradi tega je morala biti podlaga ščita bela, tako kot jo opisuje tudi Wolfram: »Do truoc der helt milte / uf eim hermînen schilte / i ne weiz wie manegen zobelpalc…«.110 Za časa Pleiersa (1260-1280) so se tinkture štajerskega grba spremenile. V svojem »Gârel ze dem Bluomen Tal« poroči Lammîro, hčer kralja Grandînsa, z Meleranzom iz Štajerske. Iz njunega zakona izvira njegov junak Gârel, ki je očitno vzet iz Wolframa von Eschenbacha in starejših virov: »Sînes schildes dach was härmîn, / dar uf ein buckel guldîn, / die zierte manic edel stein; / von zobel ein panter erschein / dar unter in der gebaere, / alsam ez lebentic waere…«.111 Iz tega izhaja, da je zlat, z dragimi kamni pokrit nakit, bledemu, iz krzna oblikovanemu grbu dal sijaj, da bi pri luči bil prepoznaven nosilec grba tako prijatelju kot sovražniku. Pleier je poznal tudi zastavo junaka Gârela: »…Der vane der was snêwiz; / dar an lac kostelîcher vliz: / von swarzem samît rîche / was vil meisterliche / ein pantel in den vanen gesniten…«.112 Krzno iz ščita je bilo glede na heraldiko v zastavi nadomeščeno z belim in črnim suknom.
Današnje barve štajerskega grba, srebrna in zelena, so bile prvič slikovno izpričane v Züriškem grbovnem svitku okoli leta 1340.113 Vendar je Otokar iz Gaala barve prapora omenil že v svoji okoli leta 1315 napisani rimani kroniki, kjer omenja bitko pri Kroissenbrunnu iz leta 1260, ko so se Štajerci bojevali v vojski kralja Otokarja II. Přemysla proti ogrskemu kralju Beli, z verzi: »…ein banier grüene als ein gras, / darin ein pantel swebte / blanc, als ob es lebte, / die fuort der degen maere / der alte Wildoniaere…«.114 Sprememba tinkture štajerskega panterja v barvah maršala Ulrika Wildonskega115 je očitna. Sprememba barv v deželnem grbu se kaže tudi skozi grb Wildonskih, od katerih je že Herrand, Ulrikov dedek, na pečatih uporabljal štajerskega panterja nad lokvanjimi listi, njegovi nasledniki pa v družinskem grbu pod srebrnim ščitovim čelom tri zelene lokvanjeve liste.
Pomembna povezava med grbom družine Wildon, najimenitnejšimi dvorjani mejnega grofa in štajerskega vojvode, in deželnim grbom se kaže tudi pri nastanku šlemnega okrasa v drugi polovici 13. stoletja, kar je izpričal maršal Štajerske, Hertnid III. Wildonski, z uradnim pečatom na listini iz leta 1278.116 Tukaj se prvič pokaže grb s panterjem in šlemnim okrasom. Šlemni okras je upodobljen v obliki pahljačasto razprtega repa, ki se končuje s posameznimi pavjimi peresi. Razprt rep s sedmimi pavjimi peresi je zagotovo povezan s snopom pavjih peres Babenberžana vojvode Friderika II. Prepirljivca.117
Do prve polovice 16. stoletja se je obdržal pahljačasto razprt rep kot štajerski šlemni okras grba, vendar preoblikovan v večkotni razprti rep kot »Schirmbrett« ali okrasna deščica obdana s pavjimi peresi na katero je bi naslikan panter, kar prikazuje že grbovna knjiga Bratovščine Sv. Christopha am Arlberg iz leta 1493.118 Čisto drugače pa je predstavljen v Züriškem grbovnem svitku in Grünenbergovi grbovni knjigi iz leta 1483. Tam lahko vidimo šlemni okras v obliki plastično upodobljenega pantra119, kar lahko interpretiramo kot nepoznavanje pravilnega okrasja120. Popolnoma drugače pa je predstavljen v pečatu vojvode Friderika V. (od 1452 kot cesar Friderik III.), kjer je poleg grba Avstrije, ki ima v šlemnem okrasu pavji snop, tudi štajerski grb s šlemnim okrasom grba Koroške v obliki dveh bivoljih rogov iz katerih visijo lipovi listi.121
Izdelovalci pečatnikov in risarji grbov so razvijali pravljično žival (panterja) tako dolgo, da sploh ni bil več podoben živali iz narave. Upodabljali so ga kot vitkega ali čokatega, z bikovo glavo in labodjim vratom, s kopiti, s tacami s ptičjimi kremplji, gladkega ali okrašenega, rogatega ali brez rogov, z visečim ali pokončnim repom in navsezadnje z ali brez identifikacije spola. S tem niso kršili heraldične upodobitve.122 Oddajanje sladkih vonjav in klicev med predramljanjem so sprva upodabljali z odprtim gobcem, kar nam ponazarjajo najstarejši grbi na jezdnih pečatih in še posebej kovanci iz štajerskih kovnic.
Kakšnega posebnega pomena pa ne predstavljajo spremembe barv v panterjevi opremi oziroma barve krempljev ali kopit. Tukaj gre za menjavo iz zlate v rdečo123: v Knjigi grbov avstrijskih vojvod (1445/48) je še zlata, v Züriškem grbovnem svitku (okoli 1340) in knjigi Bratovščine Sv. Christopha am Arlberg (okoli 1394) pa že rdeča.124 Prav tako je tudi z rogovi, ki so v knjigi grbov Gelre (okoli 1370-1395)125 že rdeči.
Je pa zelo opazen dodatek, ki je predstavljal oddajanje vonja v obliki izbruha ognjenih plamenov. Ti so se vili iz vedno večih telesnih odprtin, vendar so bili pri panterjih v grbih deželnih knezov vedno zadržani: relief grba s panterjem iz zvonika Sv. Štefana na Dunaju iz približno leta 1475126, ščit Friderika III. nad portalom stolnice v Gradcu iz leta 1458 in Knjiga grbov avstrijskih vojvod127 so prikazovali plamene le iz panterjevega žrela in ušes. Kakorkoli že, prvo blazoniranje štajerskega grba iz leta 1804 opisuje panterja le s plameni iz žrela in ušes.128
Grb Štajerske iz leta 1523, Hans Burgkmair, Štajerski deženi privilegiji iz leta 1523 / Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900.
Sodobni grb Štajerske kot avstrijske zvezne dežele.
Panter deželnih stanov je prikazan s plameni iz večih telesnih odprtin, kot je tisti na upodobitvi Hansa Burckmairja v uvodu prvih tiskanih deženih privilegijev iz leta 1523. Manjkajo mu le še plameni iz nozdrvi, ki jih imajo panterji na oboku deželne hiše v Gradcu iz približno 1557-1565 in na deželni orožarni iz leta 1664.
Na vedno večje in bohotnejše upodabljanje plamenov ne smemo gledati kot na nekakšno samovoljo umetnikov.129 Skoznje se razkriva novo razumevanje smisla panterja. Ta smisel je izražen s pozneje dodanim na roko napisanim elegičnim distihom nekega anonimneža pod upodobitvijo panterja v zgoraj omenjenih tiskanih deželnih privilegijih iz leta 1523: »Nemo Styrorum Pantheram tangere tentet / Ructat ab ore ignem posteriusque cacat.«130
Prvotni knežji simbol, ki je predstavljal Kristusa, ki je vstal, je postal znak neosvojljive, nepremagljive krščanske dežele, ki so ji dali svečani naziv »Dvorna ograja Svetega kraljestva«. Iz hvaležnosti so stanovi leta 1694, spričo zmagoslavne obrambe pred nevarnimi napadi Turkov, za svojo cerkev v Tobelbadu izdelali panterja odetega v žlahtno kovino.131
V povezavi z novo predstavo o sebi in novi deželni zavesti, so stanovi okoli 1560 obema panterjema na vratnem oboku deželne hiše nadeli še krono. S tem okrasjem132 je bil štajerski panter okronan tudi na vseh naslednjih upodobitvah, tako na kamnu, steklu, kovini, svili in v tisku. Grbu je bil dodan tudi vojvodski klobuk.
Upodobitve panterja preteklih stoletij so bile vsekakor v skladu s heraldičnimi pravili, kjub temu, da so ga šele na začetku 19. stoletja prvič uradno blazonirali. Kjer se je pojavljal samostojno je bil vedno obrnjen v heraldično desno, prav tako ni potrebno posebej omenjati njegovo vzpenjajočo držo, ki je heraldično samoumevna.133
Kadar se je uporabljal v sestavljenih grbih, se je obrnil z viteško vljudnostjo: v pečatu kralja Friderika IV. gleda na heraldično levo, ker se mu od tam približujejo koroški levi.134 V grbovni knjigi Kneževine Štajerske135 je bil natisnjen na levem listu in bil obrnjen v heraldično levo (bralčevo desno), da je gledal proti grbu, ki je bil natisnjen na desnem listu. V pokrajinskem matičnem grbu136 gleda panter prav tako heraldično levo proti koroškim levom, na deželni orožarni pa gleda skozi železna mestna vrata (nekoč glavna) proti deželni hiši, kjer so ga dali gospodje vklesati v kamen.
Prav v tej deželni hiši ima štajerski deželni zbor, ki je leta 1926 sprejel grb Zvezne dežele Štajerske, ščit s panterjem, ki je povišan s simbolom nekdanje vladarjeve visokosti, zgodovinskim vojvodskim klobukom kot znakom zavedne samostojnosti.137 Tega so leta 1979138 ustrezno blazonirali in grafično ponazorili. Vsekakor je naslednji opis dovolj svoboden, da bo tudi v prihodnosti nudil umetniško prosto, a pravilno oblikovanje:
»Grb dežele je na zelenem ščitu rdeče opremljen srebrn panter, ki mu iz žrela bruha ogenj. Ščit nosi zgodovinski klobuk.«
1 Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, III. Band, Graz 1900. - (naprej Siegenfeld).
2 Tako se glasi latinski naziv »marchio de Styrie« po nemško. Poimenovanje izhaja iz mesta Steyr v današnji Zgornji Avstriji, predmestje Traungaua, ki je bil povezan z mejno grofijo, leta 970 prvič omenjeno kot »marchia Carentana«, tako kot štiri druge zgornještajerske grofije pri sredini toka Mure. Otokarji, imenovani tudi Traungauci ali Travenski, so kmalu po letu 1050 poverjeno ozemlje, ki so ga po dedovanju po grofu Bernardu Spanheimskim 1147 povečali za Podravsko krajino z Mariborom in po dedovanju po grofu von Formbach-Pitten za tako imenovano okrožje Dunajskega Novega mesta. Tudi po letu 1180, ko so bili iz knezov povzdignjeni v vojvode, se je ozemlje do 19. stoletja uradno imenovalo Steier. Avstrijski nadvojvode so se imenovali vojvode von Steier, čeprav je že od 13. stoletja dvorna poezija uporabljala izraz dežela Steierland in so ljudje že dolgo uporabljali izraz Steiermark.
3 H. Appelt, Die Entstehung des steirischen Landwappens. Festschrift Julius Franz Schütz, hg. von B. Sutter, Graz – Köln 1954, 235-245. (Entstehung).
4 R. Baravalle, Die Gestaltung des steirischen Landeswappens, Blätter für Heimatkunde, 46, Graz 1972, 69-74. (Gestaltung).
5 Tudi iz ščitove izbokline, roba ščita in ojačitve ščita naj bi se razvili pomembni grbi: zelo znano je vreteno iz lilij vojvodine Kleve in koprivin list Holsteina.
6 S. Siegenfeld, T. 6, Nr. 11.
7 O menjavi figur posameznih južnonemških knezov se lahko naredi primerjava R. Kahsnitz v: Die Zeit der frühen Herzöge, Katalog der Ausstellung auf der Burg Trausnitz in Landshut, Nr. 20, 113, 114. (Kahsnitz).
8 S. Genealogische Tafeln zur mitteluropäischen Geschichte, hg. von W. Wegner, Göttingen 1962-1969, 261; (Wegener).
9 S. Siegenfeld, 236.
10 S. Siegenfeld, 121.
11 S. Siegenfeld, 344. – A. v. Jaksch, Monumenta Historica Ducatus Carinthiae, 3. Band, 1374. (MDC)
12 E. Klebel, Die Grafen von Görz als Landesherren in Oberkärnten, Carinthia I, 125, Klagenfurt 1935, 71 in 225. – K. Trotter, Die Grafen von Ebersberg und die Ahnen der Grafen von Görz, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark (ZHVSt), 25, Graz 1929, 5-17. – C. Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, Bd. 1, Das Mittelalter, Klagenfurt 1984, 118.
13 S. Siegenfeld, 315. Dodelitev fragmenta pečata je zagotovo pravilna, tudi Siegenfeld, 322, prevzeto enačenje »iudex provincialis« s »comes palatinus« jasno nasprotuje besedilu listine, čeprav je skoraj popolnoma izgubljen napis na pečatniku verjetno nosil napis »comes palatinus«.
14 H koroškemu grbu s panterjem glej naslednje.
15 S. Wegener, Tafel 19, 2. polovica.
16 W. Hautlauer in F. Martin, Salzburger Urkundenbuch (SUB) 2, 68 in SUB 3, 606. – Wagener, 261.
17 S. Siegenfeld, XIV, 363. – K. Tangl, Die Grafen von Ortenburg in Kärnten I, Archiv für Österreichische Geschichte, 30, Wien 1864, 203 ff. Podobnost imena bavarskih Ortenberžanov, danes Ortenburg, s koroškimi Ortenburžani je dolgo povzročalo zmedo.
18 H. Dopsch, Gewaltbote und Pfalzgraf in Kärnten, Carinthia I, 165, Festgabe für W. Neumann, Klagenfurt 1975, 143 f. Tukaj ni bil upoštevan fragment pečata grofa Meinharda II. Goriškega (S. Siegenfeld, 315).
19 Wegener, 60 in 93.
20 F. Hausmann, Siegfried, Markgraf der »Ungarnmark«, und die Anfänge der Spanheimer in Kärnten und im Rheinland, v: Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich, NF 43, 1977, 115-168.
21 H. Dopsch, Die Gründer kamen vom Rhein. Die Spanheimer als Stifter von St. Paul, v; Schatzhaus Kärntens. Landesausstellung St. Paul 1991, II Beiträge, Klagenfurt 1991, 43-67. (Die Gründer).
22 Nazadnje H. Dopsch, Die Gründer, 61 f.
23 H. Appelt, Zur Frage der Entstehung des Kärtner Landeswappens, ZHVSt 46, Graz 1955, 50-56. Češki kralj Otokar II. Přemysl, 1251-1254 in 1260-1276 je kot Štajerski vojvoda uporabljal grb s panterjem. 1269 je postal tudi koroški vojvoda, kar je povzročilo spremembo grba. Glej tudi F.W. Leitner, Urkunde Herzog Bernhards für das Zisterzienserkloster Viktring, v: Schatzhaus Kärntens, Landesausstellung St. Paul 1991, I Katalog, Klagenfurt 1991, 76.
24 S. Siegenfeld, T. XII.
25 A. Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, Klagenfurt 1928, I. Band, 333. (Jaksch, Geschichte).
26 Jaksch, Geschichte, 352.
27 H. Dopsc, Die Gründer, 62.
28 H. Dopsch, Die Gründer, 62. – Siegenfeld, T.XII.
29 K. Stadler, Die Wappen der Niederbayerischen Landkreise und Gemeinden, Landshut und Passau 1960, 31-34.
30 K. Stadler, Deutsche Wappen, Beundesrepublik Deutschland, Band 4, Die Gemeindewappen des Freistaates Bayern, Bremen 1965.
31 O njegovem kovanju denarja glej spodaj.
32 J. v. Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark (StUB), Band 1, Graz 1875, 406 (Original Steyermärkisches Landsarchiv 154) und MDC, 3, 1064. – Glede pristnosti listin štajerskih Otokarjev glej O. Wonisch, Über das Urkundenwesen der Traungauer, (Wonisch), ZHVSt, 32, Graz 1926, 53-149.
33 Glej opombo 2.
34 H. Dopsch, Die steirischen Otokare v: Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Taungauer, Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum, Veröff. d. Steiermärkischen Landesarchives, Band 10, Graz 1980, hg. von G. Pferschy, 75-139. (Das Werden).
35 F. Hausmann, Die steirischen Otokare, Kärnten und Friaul, v: Das Werden, 225.
36 Otokar III. je stopil v ospredje sprva leta 1140 kot mejni grof; StUB 1, 181. (»Ego Otokar divina clementia marchio recognovi«). Za reskripcijo lisitne glej O. Wonisch, Über das Urkundenwesen der Traungauer, ZHVSt. 32, Graz 1926, 52-149.
37 Jaksch, Geschichte, 272 ff.
38 F. Hausmann, Die steirischen Otokare, Kärnten und Friaul, v: Das Werden, 225-275.
39 StUB 1, 406.
40 StUB 1, 569, F. Posch, Siedlungsgeschichte der Oststeiermark, 13. Erg.-Bd. der Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung (MIÖG). – H. Pirchegger, Landesfürst und Adel in Steiermark, 1. Teil, Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, XII. Band, 127.
41 Nazadnje H. Dopsch, Das Werden, 118. – G. Gänser, Zur Geschichte des Bezirkes Voitsberg im Hochmittelalter, ZHVSt 78, Graz 1987, 121-131, (Gänser).
42 F. Hausmann, Das Werden, 246.
43 Jaksch, Geschichte, 303. – Ne obstaja nobena listina, ki bi jo Berthold von Vohburg izdal za Otokarja IV.
44 Možno je, da pri marki za Dravskim gozdom s pripadajočimi vazali prvotno ni šlo za izključno lastnino Spanheimov, kajti potem bi pri Bernhardovi smrti neizogibno prešla v roke njegovih moških sorodnikov, koroških vojvod. Vsaj dele Podravske krajine je Bernard pridobil. Tukaj je verjeti A. v. Muchar, Geschichte des Herzogtums Steiermark, 4. T., Grätz 1848, 353, (Muchar), čeprav je pridobitev te marke treba še dodatno raziskati.
45 F. Hausmann, Das Werden, 246.
46 StUB 1, 397; tukaj napačno datirano 1158; prim. Gänser.
47 MGH (Monumenta Germaniae Historica X, 3) DFI 620 = MDC 3, 1184 = StUB 1, 557.
48 Jaksch, Geschichte, 299.
49 Jaksch, Geschichte, 291.
50 Jaksch, Geschichte, 283, 284, 285, 299.
51 StUB 1, 548. – Eppensteinec je sodil k rodu ministerialov von Wildon.
52 F. Posch, Die Entstehung des steirischen Landesfürstentums, MIÖG, 59, 116.
53 Siegenfeld, 138 ff.
54 StUB 1, 569.
55 StUB 1, 590. Odvetništvo nad samostanom Admont so imeli avstrijski vojvode; prim. StUB 1, 600 in 625.
56 StUB 1, 550, 552; prim. Wonisch, 83, 100.
57 K. Spreitzhofer, Georgenberger Handfeste. Entstehung und Folgen der ersten Verfassungsurkunde der Steiermark. Styriaca, NR 3, Graz Wien Köln 1986.
58 Jaksch, Geschichte, 305 f.
59 H. Appelt, Die Anfänge des Spitals am Semmering, ZHVSt. 43, Graz 1952, 3-13.
60 Wonisch, 90 f.
61 MDC 1, 233.
62 Jaksch, Geschichte, 272.
63 StUB 1, 120.
64 J. Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk 1072-1822, Aus Forschung und Kunst, 5. Band, Klagfenfurt 1969, 26, 44. (Obersteiner).
65 F. Posch, Verwaltungsgeschichte des Verwaltungsbezirkes Hartberg, Große geschichtliche Landeskunde der Steiermark, Bd. 1/1, Graz 1978, 66. – Obersteiner, 44.
66 StUB 1, 479.
67 Muchar, 433.
68 A. Kracher, Millstätter Genesis und Physiologus Handschrift, Codices selecti 10, ADEVA, Graz 1967. (Millstatt). – I. Reifenstein, Die Millstätter Handschrift. Derzeitiger Forschungsstand, v: Symposium zur Geschichte des Benediktinerstiftes Millstatt, Millstatt Stiftsgebäude, 19.-20.6.1981.
69 F. Unterkircher, Reiner Musterbuch, Codices selecti 64, ADEVA, Graz 1979. (Reiner Musterbuch).
70 P. Fank, Die Vorauer Handschrift. Ihre Entstehung und ihr Schreiber, Graz 1967, 32, 60.
71 H. Mezler-Andelberg, Landesfürst und Klöster in Steiermark. Ein Überblick, Festschrift J.F.Schütz, Graz – Köln 1954, 437-449.
72 H. J. Mezler-Andelberg, Kirchenreform und Fürsteglaube. Bemerkungen zur religiösen Haltung der Traungauer, v: Das Werden, 141-159.
73 S. Fischer-Fabian, Die detuschen Cäsaren, Wien 1977/78, 221.
74 Appelt, Entstehung, 241.
75 Mezler-Anderlberg, Das Werden. – Pravi vzrok za njegovo predčasno vrnitev je verjetno v vstaji visokega plemstva von Traisen.
76 Gänser, 121-131.
77 Siegenfeld, 109, T. 2.
78 F. Unterkircher, Reiner Musterbuch: »Forman panthere libet hic comitando videre. Sic Christi vita virtute placet polimita.«
79 Millstatt, 85 v 86 r.
80 Appeltovo mnenje (Entstehung, 243), da je bil babenberški orel znak državnega urada ne more držati, še posebej, ker državni grb z orlom takrat še ni obstajal. Tudi Babenberškega orela je treba razumeti kot svobodno izbran osebni znak.
81 Čeprav so vsi sinovi vojvode Heinricha Jasomirgottsa, tudi stranske veje, uporabljali grb svojega očeta (prim. O. v. Mitis und F. Gall, Urkundenbuch zur Geschichte der Babenberger, 3. Bd., Wien 1954, Die Siegel der Babenberger), še ne pomeni, da je bil znak državnega urada.
82 StUB 1, 499.
83 StUB 1, 653. – Prim. Wonisch, 22, 52 ff, bes. 68 f.
84 Siegenfeld, 174.
85 S. Siegenfeld, T. 7, Nr. 16.
86 Appelt, Entstehung, 240.
87 S. Siegenfeld, 159.
88 Appelt, Entstehung, 240.
89 Appelt, Entstehung, 240.
90 O vodilni vlogi štajerskih ministerialov prim. Appelt, Entstehung, 245.
91 S. M. Brandl, Zu den Anfängen von Steyr in H. E. Baumert, Der Panther – das alte Wappentier der Stadt Steyr, v: Oberösterreichische Kulturzeitschrift, 29, 1979.
92 S. Siegelfeld T. 20.-23.
93 S. Siegenfeld, 44 in T. 7, Nr. 16. – StUB 1, 559: V spopadu, ki je sledil njegovemu ropu plemkinje Gertrude von Waldstein-Guternger in v katerem je zmagal, mu je verjetno prinesel položaj maršala.
94 StUB 2, 173 in StUB 3, Nachtrag 28.
95 Prim. Siegenfeld, 178 in T. 11, Nr. 37 in 38.
96 S. Siegenfeld, T. 12 Nr. 38, T. 13 Nr. 43.
97 S. Siegenfeld, T 11, Nr. 36. Siegenfeld, 194, postavlja listno krono v povezavo s prizadevanjem za dvig Avstrije in Štajerske v kraljevino pod vojvodo Friderikom II.
98 G. Pferschy, Das älteste Siegel der Stadt Graz, v: Siedlung, Wirtschaft, und Kultur im Ostalpenraum, Festschrift Fritz Popelka, Veröff. d. Stmk. Landesarchives, Bd. 2, Graz 1960, 157-162.
99 Siegenfeld, 179, T. 8, Nr. 19 in 20.
100 Siegenfeld, 180 f.
101 Siegenfeld, 180.
102 Siegenfeld, 185, T. 12., Nr. 3.
103 StUB 2, 195 in 196.
104 Siegenfeld, 182 ff.
105 Siegenfeld, 184.
106 Glej zgoraj.
107 H. Purkathofer, Das geistile Leben, v: Die Steiermark, Brücke und Bollwerk, Katalog der Landesausstellung 1986, Veröff. d. Stmk. Landesarchives, Bd. 16, Graz 1986, 70-85.
108 »…zu gutem Gewinn liegt das Land überall, sowohl auf (Berg) und zu Tal…«
109 »…Den Panter, den sein Vater trug, von Zobel auf seinen Schild man schlug…«.
110 »…Da trug der milde Held auf einem hermelinen Schild, wie jeder weiß, einen Zobelbalg…«.
111 »Seines, Gârels, Schilddecke war hermelinen, worauf ein goldener Buckel, geziert von manchem Edelstein war, unterlegt von einem Panther aus Zobel in der Gebärde, als ob er lebendig wäre…«.
112 »…Die Fahne, die war schneeweiß, darauf lag von kostbarem Vlies aus reichem scharzen Samt geschnitten ein Panther…«. – V nadaljevanju je Pleier napisal še več verzov, ki se nanašajo na grb in njegove barve.
113 Die Wappenrolle von Zürich. Ein heraldisches Denkmal, hg. von Walther Merz und Friedrich Hegi, Zürich und Leipzig 1939, Nr. 31.
114 »…ein Banner so grün wie Gras, darin ein blanker (weißer) Panther schwebte, als ob er lebte, das führte der zahlreichen Degen der alte Wildonier…«.
115 StUB 3, 284.
116 S. Siegenfeld, T. 13, Nr. 43.
117 S. A. Lhotsky, Zur Geschichte des Pfauenstoßes, v: Europäisches Mittelalter. Das Land Österreich. Aufsätze und Vorträge, Bd. 1, Wien 1970, 258-261.
118 S. Siegenfeld, 366. – E. Widmoser, Das Botenbuch der Bruderschaft St. Chritoph auf dem Arlberg, 1977.
119 S. Siegenfeld, 353.
120 Die Züricher Wappenrolle, Nr. 31.
121 StLA, Urk. 1439 I. 29, Neustadt.
122 S. Siegenfeld, Tafelbeilagen. – R. Pusching, Unser steirisches Wappentier, Blätter für Heimatkunde, 50, 52-57.
123 Prim. Siegenfeld, 363 ff.
124 Suchenwirt opisuje v svojem žalovanju zaradi smrti vojvode Albrechta II. († 1358) še zlate kremplje.
125 L’armorial universel du Heraut Gelre, hg. von P. Adam-Even v: Archives héraldiques Suisses Jahrbuch 1961, 64.
126 S. Siegenfeld, T. 18.
127 Original v Haus-, Hof-, und Staatsarchiv am Österreichischen Staatsarchiv na Dunaju.
128 Gesetze und Verordnungen Kaiser Franz II., 22. Bd., 1804, Hofdekret vom 1.8.1208, Nr. 20, S. 83.
129 Baravalle, Gestaltung, 71.
130 »Nihče si ne upa, panterja Štajercev dražiti z zahrbtnostjo, / ogenj čuti njegov gobec, zadnjica tudi.« - StLA D 368, 479. – Deželni privilegiji so bili potrjeni štajerskim ministerialom že 1186, prav tako tudi cerkvi pravice v Georgenbergerški pogodbi, »magna charta Styriae«.
131 Zdaj v Deželnem muzeju Joanneum v Gradcu. – Grbi članov odbora štajerskih stanov in monogrami od: Michael Weikhard Vetter Graf von der Lilie (Ilgen), Alanus Abt zu Rein, Georg Ferdinang Graf von Falbenhaupt, Johann Maximilian Graf von Khünburg, Johann Georg Graf von Sarau krasijo podstavek keliha, na katerem je tudi kronogram: fert sVb qVInqVe LVbens IstVD proVInCIa MVnVs, lahko po nemško rešljiv (es brIngt Vnter Vns fVenf gVtVVILLIg Ienes Das Land zUr opferVng Dar.) in daje letnico 1694.
132 Povzdig grba z dodanim odličjem se kaže tudi skozi »častni venček« tirolskega orla, ki se je prvič pojavil na kovancih leta 1567.
133 Baravalle, Darstellung, 73, preobsežno ali odvečno blazoniranje.
134 StLA, Urk. 5717, 1441 II 19, Neustadt.
135 Wappen Buech Darinen aller Geistlichen Prelaten Heren vnd Landleut auch der Stet des löblichen Fürstenthumbs Steyer Wappen … Gedruckt zu Grätz Durch Zachariam Bartsch Formschneider.
136 StLA, s. s.
137 LGBI. für Steiermark, Jg. 1926, Nr. 12.
138 LGBI. für Steiermark, Jg. 1980, Nr. 8.
V izvirniku:
Heinrich Purkarthofer, Der steirische Panther, Kulturgeschichtliche und rechtliche Aspekte, Sonderdruck Der Herold, Vierteljahresschrift für Heraldik, Genealogie und verwandte Wissenschaften, Bd. 14, 37. Jg. 1994, Heft 5