Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI

Grb portala Slovenska heraldika

Register grbov Republike Slovenije

Izdelava grbov

Heraldica Slovenica

facebook

Leto obletnic

5.3.14
Avtor: Aleksander Hribovšek

Praznovanje okroglih obletnic ima dolgo tradicijo, ki skozi proslave, znanstvena srečanja, priložnostne razstave, raziskovalne projekte in zbornike kritično ozavešča zgodovinski spomin in neguje skupinsko zavest. Tako je tudi ustoličevanje karantanskih knezov in kasnejših koroških vojvod postalo predmet proslavljanja, pri čemer je povod dajalo zadnje ustoličevanje na knežjem kamnu.

1414

Letošnji osrednji slovenski jubilej je praznovanje 600-letnice ustoličenja Ernesta Železnega, koroškega vojvode iz rodbine Habsburžanov, ki je kot zadnji vojvoda opravil obred ustoličenja po stari šegi (18. marca), ki je narekovala starosvetni obred ustoličevanja na knežjem kamnu v slovenskem jeziku. Srednjeveških virov, ki opisujejo ta edinstveni obred je več. Med glavne štejejo vrinek v Švabsko ogledalo (Schwaben spiegel) iz leta 1275 ter opisa ustoličenja vojvode Majnharda Goriško-Tirolskega leta 1286 v Knjigi resničnih zgodb (Liber certarum historiarum) Janeza Vetrinjskega in v Avstrijski rimani kroniki (Österreichische Reimchronik). Ustoličevalni obred je poln elementov ljudskega verovanja in pravnih običajev ali pa vsaj sestavnih delov, ki jih moremo povezati z njim. Posebno izpovedno moč je imel tudi jezik obreda, ki je presegala srednjeveški koroški vsakdan. Obred naj bi potekal približno takole:

Ustoličevalec (najstarejši kosez oz. svobodni kmet, ki je bil izbran) je kot avtoriteta zasedel knežji kamen, ki je bil postavljen pri Krnskem gradu pod Šenturško goro na Gosposvetskem polju. K njemu je po jutranji maši z deželnim plemstvom, palatinskim grofom (upravljalec in varuh cesarjevih pravic in premoženja v vojvodini kot protiutež dednemu vodji) in deželnim praporom prišel vojvoda, ki je moral med drugim obleči obleči siv suknjič in hlače iz sivega suknja, siv plašč ter dati na glavo siv (slovenski) klobuk s prosto visečo vrvico. V eni roki je moral prignati lisastega bika, v drugi pa črno-belo kobilo (v Švabskem ogledalu je omenjeno, da vojvoda zajaha konja in ga trikrat popeljejo okrog kamna). Ob tem sta ga na vsaki strani spremljala po dva premožna in modra plemiča.
Kosez, ki je sedel na kamnu s prekrižanimi nogami, je po slovensko vprašal (»windischer rede sol er phlegen«): »Kdo je ta, ki ga peljete s seboj sem?« Odgovorijo mu: »Njega je poslal sem varuh države. Takoj in brez obotavljanja mu moraš izprazniti prestol in pustiti, da sede nanj.« Ustoličevalec odvrne: »Tega ne storim, dokler ne dobim zagotovila, da ga je vreden.« Vojvoda s spremstvom zagotovi: »To ti obljubljamo.« Kosez: »Povejte mi, ali je z njim tako, da je krščansko veren in neomadeževan, da nobene rane krivoverstva ni v njegovem srcu?« Potrdijo mu, da je tega prost in nadaljuje: »Potem mi še povejte, ali je dober sodnik, da niti iz ljubezni, niti iz sovraštva ne pusti, da bi se pri sojenju kaj zgodilo?« Tudi to obljubijo. Kosez nato vpraša: »Ali more to deželo varovati pred stiskami in zaščititi sirote, menihe in duhovnike?« Ko tudi to potrdijo, morajo še priseči. Ustoličevalec je vojvodo rahlo udaril, šele tedaj izpraznil prestol in prevzel živali. Ko je vojvoda zasedel prestol, je zavihtel meč na vse strani neba in prisegel, da bo skrbel za mir in spravo, da »bo pravično sodil in obljub ne bo kršil ne prelomil.« K obredu je spadal tudi požirek hladne vode, ki ga je vojvoda izpil iz kmečkega klobuka, da ljudstvo, ki to vidi, ne bi preveč goreče hrepenelo po vinu in bi bilo zadovoljno z osnovnimi darovi zemlje. Vsakomur, ki ga je bil zatožil pred cesarjem, je bil dolžan odgovarjati v slovenskem jeziku.
Obred se je nadaljeval z mašo v gosposvetski cerkvi, kjer je (krški) škof blagoslovil vojvodo v prisotnosti prelatov dežele, opatov in predstojnikov. Po obredu je lahko slekel kmečka oblačila, ki so jih podarili revežem in v svečanih oblačilih pristopil k pojedini z maršalom, komornikom, stolnikom in točajem. Nato se je odpravil do vojvodskega prestola, kjer je delil svoje fevde.

Knežji kamen Knežji kamen
Knežji kamen v dvorani grbov Deželne hiše v Celovcu. Foto: Aleksander Hribovšek 2011.

Knežji kamen je najverjetneje del antičnega stebra iz začetka prvega tisočletja. V srednjem veku so ga vzeli iz ruševin mesta Virunum ali njegove neposredne okolice na Gosposvetskem polju in ga izbrali za sedež, na katerem so ustoličevali svoje vladarje, kneze in vojvode. Kdaj so mu dali reprezentativno vlogo v okviru slovesnosti izročitve oblasti v deželi, ni znano, je pa obred zaradi svojevrstnosti zbujal zanimanje tudi poznejših piscev, med drugim francoskega pravnika in političnega misleca Jeana Bodina (1529/30-1596), enega glavnih utemeljiteljev teorije suverenosti. V delu Šest knjig o državi (Les six livres de la République) je med drugim obravnaval pogodbeni odnos med ljudstvom in vladarjem oziroma prenos in prehod suverenosti od ljudstva na vladarja. V tej zvezi je s številnimi primeri omenil tudi ustoličenje koroškega vojvode. Zanimivo je, da je knjigo prebral tudi ameriški politik Thomas Jefferson, soavtor ameriške Deklaracije neodvisnosti in med letoma 1801 in 1809 predsednik ZDA. V svojem izvodu je med drugim imel z drobnimi črtami označeno mesto, kjer Bodin obravnava obred ustoličevanja.

Čeprav po letu 1414 ni bilo več ustoličevanja na knežjem kamnu, se je spomin nanj ohranjal. Heraldica Slovenica bo 13. aprila skupaj z Občino Litija in Društvom GEOSS, ko bomo na Geometričnem središču Slovenije praznovali dan slovenske zastave, svečano predstavila postavitev umetniške replike knežjega kamna, ki bo stala in ostala v središču Slovenije. Gre za spomenik slovenskemu jeziku, ki je bil uradni jezik svojevrstnega predhodnika demokratičnega obreda s pravico izbire in potrjevanja vladarja.

Poleg 600-letnice ustoličenja Ernesta Železnega, ki je bil mimogrede oče Friderika III., cesarja Svetega rimskega cesarstva, letos praznujemo tudi 600-letnico kronanja Barbare Celjske, ene najnaprednejših in svobodomiselnih žensk svojega časa. Barbara (1391/92-1451) je bila najmlajša hči grofa Hermana II. Celjskega in grofice Ane Schaunberške, sestra Ane, kraljice Poljske in velike kneginje Litve ter Friderika II., celjskega kneza. Leta 1405 se je poročila z očetovim zaveznikom, ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki je postal leta 1411 cesar našega Svetega rimskega cesarstva. Neposredno pred začetkom koncila v Konstanci (600. obletnica pričetka), ki so se ga udeležili kar trije Celjski, Herman II, sin Friderik II. in Barbara, je 8. novembra 1414 s kronanjem v Aachnu postala nemška kraljica. 11. februarja 1437 je postala tudi češka kraljica.

1364

Letos obeležujemo 650-letnico povzdiga Kranjske iz mejne grofije v vojvodino in hkrati tudi spremembe, ki se najverjetneje takrat zgodila v njenem grbu. Rudolf IV. Habsburški (1339-1365) je bil najstarejši sin vojvode Albrehta II. in Janje Pfirtske, poročen pa s Katarino Luksemburško. Kot zanimivost naj dodamo, da je bil tudi stric omenjenega Ernesta Železnega. Po očetovi smrti leta 1358 je postal vojvoda Avstrije in si močno prizadeval za širitev moči in vpliva rodbine, predvsem z dednimi pogodbami. Po prezgodnji smrti grofa Majnharda III. Goriško-Tirolskega leta 1363 je sklenil dedno pogodbo z njegovo ovdovelo materjo grofico Margareto Goriško-Tirolsko, po kateri so Habsburžani postali dediči Tirolske. Naslednje leto, 1364 je Rudolf povzdignil mejno grofijo Kranjsko v vojvodino, ki je sicer postala neposredno habsburško gospostvo že leta 1335. Še leto kasneje (točneje 7. aprila 1365) pa je s privilegijsko listino ustanovil Novo mesto na Kranjskem. Nastajajočemu mestu v okljuku Krke je dal naziv po svojem lastnem imenu Rudolfswerth (Rudolfovo pristanišče). Ljudstvo je nastajajočo naselbino imenovalo kar Novo mesto.

Orel v grbu Kranjske je bil najverjetneje od 13. do prve polovice 14. stoletja srebrne barve na modrem ščitu. Takega je uporabljal tudi Rudolf IV. vsaj še do leta 1359, kasneje pa na nekaterih pečatih že zasledimo na prsa dodano prepono. Ta je bila lahko razdeljena z navpičnimi črtami, kasneje pa tudi šahirana v dveh progah (npr. na pečatu Ernesta Železnega († 1424)). Ob povzdigu Kranjske v vojvodino leta 1364 sta se najverjetneje spremenili glavni barvi v grbu, prej domnevno srebrn orel na modrem je postal moder orel na srebrnem ščitu. Najstarejši dokument v katerem ima grb Kranjske ščit v zlati barvi je heraldični zbornik Gelre ok. 1369-1396.

Grb Kranjske v 14. stoletju
Razvoj grba Kranjske od 13. stoletja do leta 1369

0014

V letu 2014/15 obeležujemo 2000 let (iz)gradnje antičnega cesarskega mesta Emone. Letnica je utemeljena z dvema fragmentiranima ploščama, na katerih sta vladarska napisa o njeni gradnji. Prva je datirana v čas smrti cesarja Avgusta (19. avgusta leta 14 do pomladi naslednjega leta), druga pa v čas med 10. marcem in zgodnjim poletjem leta 15. Rimska Emona velja za arhetip antičnega urbs quadrata, obzidane urbane naselbine s pravokotno mrežo ulic, ki omejujejo stavbne bloke (insulae) z osrednjim prostorom, forumom kot upravnim, religioznim in trgovskim središčem avtonomne naselbine rimskih državljanov ter drugimi javnimi stavbami in komunalno opremo. Antično mesto sredozemskega tipa je nastalo v okviru enotnega kolonizacijskega programa cesarja Avgusta, njeni ostanki pa sodijo med najpomembnejše kulturne spomenike v Sloveniji. Mestna občina Ljubljana bo obletnico pospremila s pestrim programom v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane, zavodom Turizem Ljubljana, Narodnim muzejem Slovenije, Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Cankarjevim domom.



Vir GRAFENAUER, B. Ustoličenje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 7, Ljubljana, 1952, str. 86-80, 100-102.
KOMAC, A. Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006.
MAL, J. Grb in barve dežele Kranjske, Ljubljana: Slovenska straža, 1916.
Pozdravljeni, prednamci! Ljubljana od prazgodovine do srednjega veka / Ancestral ecounters. Ljubljana from prehistory to the Middle Ages. Cankarjev dom, Mestni muzej Ljubljana, Ljubljana, 1996.

prejšnji članek naslednji članek
seznam novic in člankov

Slovenska heraldika SLOVENSKI SPLETNI PORTAL O HERALDIKI IN VEKSILOLOGIJI Slovenska heraldika  |  www.grboslovje.si
©  Aleksander Hribovšek   2007-2017
elektronska pošta   aleksander@heraldica-slovenica.si
telefon   +386 41 597 821