Slovenska heraldika

Grb Kranjske

Po Ulrikovi smrti in porazu češkega kralja Otokarja II. leta 1278 je prišla Kranjska v habsburške roke in leta 1282 je kralj Rudolf I. proste državne fevde, vojvodini Avstrijo in Štajersko ter Kranjsko - kljub temu, da se Oglej svoji formalni pravici do Kranjske ni odpovedal, saj patriarhi še v 14. stoletju nekajkrat nosijo naslov marchio Carniolae -, podelil svojima sinovoma Albertu in Rudolfu. Vendar je Kranjsko že leta 1279 zastavil svojemu zavezniku, goriško-tirolskemu grofu Majnhardu, ki mu je nato leta 1286 v fevd podelil še vojvodino Koroško. Zaradi tega govorimo do leta 1335 (izumrtje Majnhardove linije Goriških grofov) o goriško-habsburškem ravnotežju, potem pa o neposrednem habsburškem gospostvu.

Zaradi dedovanja po Ladislavu Posmrtniku (zadnji Albertinec, † 1457) se je vnel spor med cesarjem Friderikom III. in njegovim bratom Albertom. Albert je pridobil na svojo stran veljake Spodnje Avstrije, ki bi po pogodbi morala ostati cesarju, ker je sam dobil v dedno last Zgornjo Avstrijo. Zaradi neodločnega nastopa cesarja je brat pridobil na svojo stran tudi Dunajčane, ki so oktobra 1461 začeli oblegati cesarja v njegovem gradu. Poleg češkega kralja Jurija Podiebradskega (Jiří z Poděbrad) so mu med prvimi prišli na pomoč tudi zvesti plemiči iz Kranjske in njene Slovenske krajine. Kranjski plemiči so se decembra 1462 ob naskoku pred Dunajem izkazali za zelo hrabre in naporno delali noč in dan:

"da Sy vnns dann tag vnd nacht gearbait gutwilligklich vnd mit den ersten aus demselben vnserm furstentumb Krain vnd der march erhebt vns zugezogen seinn vnd mitsambt anndern vor derselben Stat Wienn mit Sturm mendlich (männlich) ertzaigt vnd beweiset haben"

Tistega revolucionarnega leta pa je prišlo do hudega spora med stanovi, ki so še vedno zagovarjali zgodovinsko zlato barvo in ostalimi Kranjci, ki so zagovarjali novo srebrno polje ščita, ki je bilo uveljavljeno leta 1836 z dekretom cesarja Ferdinanda. Prav iz teh barv tudi izhaja slovenska narodna zastava, ki je prvič slovesno zavihrala 7. aprila 1848. Ker je vsepovsod vrelo, je stanovski odbornik Coppini 20. aprila 1848 poslal na notranje ministrstvo prošnjo, da naj se končno razreši vloga stanov iz leta 1837 glede barv deželnega grba. Koncept te prošnje - v kateri stanovi na koncu izrazijo upanje, da se vojvodini Kranjski ne bo odvzelo zlate barve v grbu - je bil pred ekspeditom obravnavan na seji. Notranje ministrstvo je tokrat, glede na burne razmere, hitro razrešilo vlogo (19. junija 1848). Vladi je sporočilo, da se pridružuje novi regulaciji (l. 1836), vendar pa kranjskim deželnim stanovom za enkrat še dovoli uporabo rumeno-modro-rdeče kot kranjske deželne barve (v primeru, če bi bilo to res potrebno). Za tem so se pri ministru zglasili nekateri člani ljubljanskega slovenskega društva in več kranjskih državnih poslancev. Ker so na Dunaju doumeli, da se je želja vedno večjega dela Kranjcev nagibala v prid novim barvam, ki so bile določene in potrjene od cesarja Ferdinanda I., je ministrstvo dokončno izjavilo v odloku 23. septembra 1848, da so kranjske deželne barve belo-modro-rdeča. Dekret je ilirski guverner grof Welsersheimb vročil kranjskim stanovom z dopisom dne 29. septembra 1848. Vlada pa je vendarle imela dovolj viharnega leta 1848 in se je bala kršitev javnega reda in miru, zato je v istem odloku dovolila provincialnim stanovom, da smejo zase uporabljati tudi še stare barve. Glede grbov na vseh stanovskih in ostalih javnih poslopjih pa je bila striktna, da strogo ostaja v veljavi obstoječi grb iz leta 1836.

  Prepir o barvah

4. aprila 1849 so bili grb in deželne barve znova potrjeni s cesarskim patentom, prav tako tudi z novo ureditvijo deželnih grbov leta 1915. Grb ni doživel bistvene spremembe, le prsna prepona je bila v dveh progah štirinajstkrat zlato-rdeče šahirana. Odlok o kranjski deželni zastavi ministrstva notranjih zadev 12. avgusta 1916 oziroma deželnega predsednika na Kranjskem 15. avgusta 1916 vnovič določa, da so deželne barve po odloku iz leta 1848 še vedno bela-modra-rdeča.

Restitucija grba Kranjske. Aleksander Hribovšek, 2007. Listina s katero je cesar Friderik III. v zahvalo, ker so mu kranjski plemiči priskočili na pomoč v obleganem Dunaju, izboljšal deželni grb. Arhiv RS - SI AS 1063, Zbirka listin, št. 716 (1463, januar 12., Dunajsko Novo mesto). Pogodba o trajni uporabi reprodukcije arhivske listine na spletnem portalu www.grboslovje.si.

Galerija

Preobrazbe grba

Preobrazbe grba Kranjske. Aleksander Hribovšek, 2010.

Kronološki izbor

Risba pečata Andeških med leti 1230 in 1240. Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Steierischer Uradel, 1229-1245, Siebmacher's großes Wappenbuch zvezek 4, 7. del, tabela 5, Dunaj 1929.
Risba zadnje strani pečata Otokarja II. Přemysla, kralja Češke, vojvode Avstrije, Štajerske in Koroške, mejnega grofa Moravske in gospoda Kranjske iz listine ddo. 1273, julij. 7. (original HHStA, Dunaj). Otokar je s pečatom želel prikazati katerim deželam vlada. Od vrha navzdol: Na praporu je atribut češkega grba, na ščitu grb Avstrije, na konjskem ogrinjalu grbi Koroške, Štajerske, Kranjske in Moravske. Karl von Sava, Die Siegel der österreichischen Regenten II. Die Siegel der östereichischen Fürsten aus dem Hause Babenberg, Das Zwischenreich, MCC (I.) 9, 1864.
Grbi avstrijskega vojvode in njegovih vazalov. Grb Kranjske je na dnu, drugi iz desne. Knjiga grbov Bellenville ok. 1370-1380 / Vir: https://gallica.bnf.fr/ark:/12148/btv1b8470169b/f56.image
Grbi avstrijskega vojvode in njegovih vazalov. Grb Kranjske je v drugi vrsti levo in ima zlato polje ščita. Ena zgodnejših podob grba s ščitovim poljem v zlati barvi. Knjiga grbov Gelre ok. 1369-1396.
Grb Kranjske iz približno leta 1440. Ena zgodnejših podob grba s ščitovim poljem v zlati barvi. Herold Hendrik van Heesel, 1440, str. 39.
Izboljšani grb dežele Kranjske iz leta 1463. Grb je upodobljen na listini s katero je cesar Friderik III. v zahvalo, ker so mu kranjski plemiči priskočili na pomoč v obleganem Dunaju, izboljšal deželni grb. Arhiv RS - SI AS 1063, Zbirka listin, št. 716 (1463, januar 12., Dunajsko Novo mesto). Pogodba o trajni uporabi reprodukcije arhivske listine na spletnem portalu www.grboslovje.si.
Grb Kranjske na praporu Društva ljubljanskih ostrostrelcev, v sklopu stalne razstave Mestnega muzeja Ljubljana, Obrazi Ljubljane. Izdelal ga je Avgust L. Buchmeier na Dunaju leta 1862. Foto: Aleksander Hribovšek, 2007.
Grb Kranjske iz leta 1890. Hugo Gerard Ströhl, Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj, 1890.
Restitucija grba Slovenske krajine. Aleksander Hribovšek, 2008.

Galerija

Kronološki izbor

Grb gospoda Slovenske krajine je levo spodaj. Knjiga grbov avstrijskega vojvode Albrehta VI. imenovana tudi Ingeram Codex, 1459, str. I.
Grb Slovenske krajine je levo spodaj. Knjiga grbov avstrijskega vojvode Albrehta VI. imenovana tudi Ingeram Codex, 1459, str. XXXVij.
Grb Slovenske krajine je drugi v četrti vrsti. St. Gallen, Stiftsbibliothek, Cod. Sang. 1084, 1488, str. 1, http://www.e-codices.unifr.ch.
Grb Cesarja Friderika III. in habsburških dednih dežel. Na obodu si v obratni smeri urinega kazalca sledijo naslednja ozemlja: Spodnjeavstrijska, Štajerska, Koroška, Kranjska, Slovenska krajina, Portnau, Alzacija, Kyburg, Burgau, Pfirt, Zgornjeavstrijska, Tirolska, Habsburg in Avstrija. St. Gallen, Stiftsbibliothek, Cod. Sang. 1084, 1488, str. 40, http://www.e-codices.unifr.ch.
Grb Slovenske krajine iz leta 1702. Equite Pavlo Ritter, Stemmatographiae Illyricanae, Zagreb 1702 / Ivo Banac, Grbovi biljezi identiteta, Zagreb 1991.
Grb Slovenske krajine na stropu kapele sv. Jurija na Ljubljanskem gradu med leti 1742 in 1747. Foto: Aleksander Hribovšek, 2010.
Grb Slovenske krajine na stropu. Miramar, 1861-1864. Foto: Aleksander Hribovšek.
Grb Slovenske krajine iz leta 1890. Hugo Gerard Ströhl, Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj 1890.

Grb kraljestva Ilirije

Med leti 1809 in 1813 je Napoleon ustanovil Ilirske province z Ljubljano kot prestolnico. Po vrnitvi ozemelj je bilo leta 1816 ustanovljeno titularno Ilirsko kraljestvo s skupno upravo združenih dežel Kranjske, Koroške, Goriške in Gradiščanske, Istre in Trsta, ter trajalo do leta 1849 (tudi Ilirska Hrvaška do leta 1822).

Grb Ilirskega kraljestva je predstavljala zlata antična galeja, ki lebdi na modrem polju. Grb so snovali od leta 1814 do 1836 in ga uporabljali v srednjem in majhnem cesarskem grbu do leta 1915, v velikem pa do konca cesarstva tri leta kasneje.

  Več o izvoru grba

Restitucija grba Ilirskega kraljestva. Aleksander Hribovšek, 2010.

Galerija

Kronološki izbor

Grb Ilirije (v sredini zgoraj) iz knjige Petra Kozlerja: Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, trgov, krajev i.t.d., Dunaj 1854. Iz razstave Blaž Kocen in začetki pouka geografskih vsebin ter geografije med Slovenci v Slovenskem šolskem muzeju, 2007.
Grb Ilirije na stropu. Miramar, 1861-1864. Foto: Aleksander Hribovšek.
Grb Ilirije iz Hugo Gerard Ströhl, Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj, 1890.
Grb Ilirije iz Hugo Gerard Ströhl, Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj, 1900.

Viri

STRÖHL, H. G. Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj: Anton Schrol & Co., 1890
STRÖHL, H. G. Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj: Anton Schrol & Co., 1900
ŠTIH, P. Pregled slovenske srednjeveške zgodovine, Ljubljana, 1998
ŠAVLI, J. Slovenska država Karantanija: institutio Sclavenica, Bilje: Humar, 2007
KOMAC, A. Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006
MAL, J. Grb in barve dežele Kranjske, Ljubljana: Slovenska straža, 1916

Na vrh
×