Štajerski grb je tesno povezan s prvim koroškim grbom in najverjetneje skupaj izvirata iz lokalnega motiva, ki ga srečujemo na ozemlju antičnega Norika in srednjeveške Karantanije - panterja. Podobo panterja najdemo vklesano na številnih noriških kamnih, kasneje pa tudi kot motiv nakita ketlaške kulture (8.-11. stoletje).
Leta 970 se prvič omenja posebna krajina ob srednji Muri med Bruckom na severu in Radgono na jugu, nekoliko kasneje pa že srečamo tudi njeno ime Karantanska krajina (marcha Karentana), ki jasno odraža svojo nekdanjo navezanost na vojvodino Koroško oz. Karantanijo. Leta 1012 je bila Karantanska krajina, s postavitvijo mejnega grofa te krajine Adalbera iz Eppensteina za koroškega vojvodo, po prekinitvi ponovno povezana s to vojvodino, vendar je že sredi 11. stoletja mejnogrofovsko oblast v krajini prevzela dinastija Traungaucev (ali Travenskih) oziroma Otokarjev.
Karantanska krajina je postala središče in izhodišče razvoja, ki je pripeljal do nastanka nove vojvodine in dežele Štajerske. Ugodne okoliščine dedovanja Otokarjev so tej mejnogrofovski dinastiji omogočile združitev večih grofij s Karantansko v vojvodino, ki je dobila ime po njihovem glavnem gradu v Traungauu (Steyr - Styraburg). Otokar IV. je bil leta 1180 povzdignjen v štajerskega vojvodo (dux Stirie), njegovo gospostveno območje pa v vojvodino Štajersko (ducatus Stirie). Pri nas je to gospostvo po dedovanju za Spanheimovcem Bernardom Mariborskim (leta 1147 sta se Otokar III. in Bernard udeležila druge križarske vojne iz katere se slednji ni vrnil in je svoje posesti v Podravski krajini zapustil Otokarju) obsegalo še Podravsko krajino (imenovano tudi Ptujska krajina - marchia Pitouiensi ali Krajina onstran gozda - marchia Transsiluana) in gospostvo Laško. Posesti leta 1192 izumrlih Otokarjev - Otokar III. in IV. sta bila pokopana v kartuzijanskem samostanu Žiče (Na povezavi je notranjost Otokarjeve kapele na južni strani velike redovne cerkve sv. Janeza Krstnika kartuzijanskega samostana Žiče, kjer sta bila pokopana ustanovitelja tega samostana: štajerski mejni grof Otokar III. in njegov sin štajerski vojvoda Otokar IV. Po ukinitvi samostana leta 1782 sta bila prekopana in odpeljana v samostan Rein, ki leži 15 km severozahodno od Gradca. Foto: Aleksander Hribovšek, 2009.) - so dedovali Babenberžani in jim vladali do leta 1246, ko so tudi oni izumrli. Nekje sredi 13. stoletja naj bi pripadel Štajerski še del nekdanje Savinjske mejne grofije (prvič omenjena 980 kot Sovuina) severno od Save (savinjsko-posoteljski prostor), dolenjski del te krajine pa je bil malce kasneje znan pod imenom Slovenska krajina oz. Marka (Marchia Sclavonica, que vulgo Windismarch dicitur) in je pripadel Kranjski.
Že takoj ob pojavu grbov imamo dokumentiran najstarejši grb s panterjem v obliki jezdnega pečata Otokarja III. Travenskega iz leta 1160. Vendar se grb takrat ni uporabljal izključno v Karantanski krajini, ampak so ga uporabljali tudi na Koroškem pod dinastijo Spanheimov. Po izumrtju Otokarjev so Babenberžani nadaljevali z uporabo štajerskega grba s črnim panterem na belem ščitu, ki ga najdemo na številnih pečatih iz začetka 13. stoletja. Na teh jezdnih pečatih ima jezdec v rokah tudi drog s praporom na katerem je prav tako narisana postava panterja. Še posebej je zanimiv protipečat (contrasigillum) iz leta 1217, na katerem vojvoda Leopold VI. nosi prapor s panterjem na obeh straneh pečata, čeprav drži na eni strani ščit z naslikanim panterjem, na drugi strani pečata pa orla, ki predstavlja Avstrijo. (Avstrija dobi svoj današnji grb - bel tram na rdečem polju - šele okrog leta 1230.)
Okoli leta 1246 naj bi prišlo do spremembe barv v štejerskem grbu, ki je bil dotedaj enak koroškemu in sicer v grb z belim panterjem na zelenem polju. Štajerska zagotovo uporablja to kombinacijo barv že od okrog leta 1260, kar je takrat zabeležil kronist Otokar v svoji Avstrijski rimani kroniki, ko omenja bitko pri Kroissenbrunu, opisal pa je barve štajerskega prapora. Koroška pa je ohranila še naprej stare barve (črna, bela) za katere izvemo že okrog leta 1210 na podlagi Eschenbachovega dela Parzival.
Podoba sodobnega štajerskega grba - bel panter na zelenem polju - sega torej v obdobje srede 13. stoletja in se uporablja še danes.
Preobrazba grba
Kronološki izbor
Na ščitu štajerskega grba običajno srečamo vojvodski klobuk, ki je bil slavnostno pokrivalo vojvod. Štajerski vojvodski klobuk je posebnost in naj bi izviral še iz časa vojvode Ernesta Železnega († 1424), najverjetneje pa je še starejši. Upodobljenega lahko najdemo tudi na nagrobniku Ernesta Železnega v samostanu Rein pri Gradcu in na nagrobniku njegovega sina cesarja Friderika III. v katedrali sv. Štefana na Dunaju. Za časa cesarice Marije Terezije leta 1766 naj bi bilo ogrodje krone spremenjeno, listi (konice) so bili okrašeni z biseri in kapa obrobljena s hermelinom. Obroba naj bi bila napačno pritrjena, zato ima ta klobuk danes unikaten izgled. Klobuk so potem hranili na Dunaju do leta 1790, ko so štajerski stanovi zaprosili, da jim ga vrnejo. V 19. stoletju je bil znova obnovljen in ga danes hrani graški Zgodovinski muzej (Museum für Geschichte).
Kronološki izbor
STRÖHL, H. G. Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj: Anton Schrol & Co., 1890
STRÖHL, H. G. Oesterreichisch-Ungarische Wappenrolle, Dunaj: Anton Schrol & Co., 1900
ŠTIH, P. Pregled slovenske srednjeveške zgodovine, Ljubljana, 1998
ŠAVLI, J. Slovenska država Karantanija: institutio Sclavenica, Bilje: Humar, 2007
ŠAVLI, J. Slovenska znamenja, Bilje: Humar, 1994
KOMAC, A. Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006
SIEGENFELD, Alfred Anthony, Freiherr von. Das Landeswappen der Steiermark, Gradec, 1900
