Slovenska zastava je prvi simbol slovenske narodnosti, ki nam jo je skupaj z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji prineslo burno leto 1848. Slovenski izobraženci so takrat javno definirali slovenske narodnopolitične zahteve in predstavili narodnopolitični program, ki je med drugim zahteval skupno Kraljestvo Slovenije v okviru Avstrije ter jasno poudaril enakopravnost slovenskega jezika v javnosti.
Slovenci smo pred letom 1918 v večji meri živeli znotraj meja habsburških dežel, ki so obsegale Štajersko, Koroško, Kranjsko in Avstrijsko primorje ter dve ogrski županiji, katerih del ozemlja danes tvori geografski pojem z imenom Prekmurje. Ker je bilo to ozemlje del takratnega širšega cesarstva, posebnega skupnega grba, poleg cesarskega v obliki črnega dvoglavega orla na zlatem polju, zanj seveda ni bilo. Z oblikovanjem srednjeveških dežel je nastala deželna identiteta oziroma zavest o pripadnosti deželam, ki je med Slovenci prav zaradi poudarjanja pomena slovenskega jezika kasneje postala naddeželna. Prek obdobja narodnega prebujenja smo med pomladjo narodov prišli do prvega skupnega simbola – slovenske narodne zastave, ki nam jo je skupaj z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji prineslo burno leto 1848. Slovenska zastava je po takratni zastavotvorni navadi prevzela deželne barve, utemeljene na grbu Kranjske:
Kranjska je sredi 19. stoletja veljala za najbolj slovensko kronsko deželo, zato so simbol tudi Slovenci v obrobnih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Že v šestdesetih letih so z zastavo okraševali narodne čitalnice in jih uporabljali ob zbiranjih na taborih, v naslednjih desetletjih pa so slovenske zastave vse bolj pogosto izobešali tudi ob verskih, narodnih, deželnih, mestnih in celo državnih praznikih.
Razglednica s slovenskim vojakom med prvo svetovno vojno, ki drži v rokah slovensko zastavo. Z droga visijo tudi dodatni trakovi v cesarskih in slovenskih barvah. Pod sliko je besedilo slovenske himne Naprej. Avtor ilustracije je bil leta 1916 Vinko Hodnik. Srečko Krese, Naprej zastava slave, Mohorjeva družba, Celje, 1990, str. 38.
Štiri finalna dela javnega natečaja za državni grb Slovenije iz leta 1991 hrani arhiv Državnega zbora. Foto: Aleksander Hribovšek, 2011.
Osamosvojitvena zastava, ki je bila izobešena ob razglasitvi samostojnosti 26. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani. Foto: Aleksander Hribovšek na razstavi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 2016.
Projekt izbora državne zastave je ob osamosvojitvi leta 1991 složno upošteval in vključil zgodovinsko utemeljeno narodno belo-modro-rdečo zastavo. Nanjo so dodali grb Slovenije in jo 25. junija 1991 sprejeli z odlokom o razglasitvi amandmaja C k slovenski ustavi. Tako sta zastava Slovenije in slovenska narodna zastava dobili svojo pravno osnovo: »Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z dodanim grbom Slovenije.«
Zastava Slovenije je bila prvič izobešena na proslavi ob razglasitvi samostojnosti 26. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani. V dneh, ki so sledili, je poleg oznake nove samostojne države, postala tudi simbol zgodovinskega soglasnega dejanja slovenskega naroda, ki je svojo pravico do samoodločbe obranil v osamosvojitveni vojni.
Prvi, ki je upodobil goro s tremi vrhovi v funkciji znaka naroda, je bil arhitekt Jože Plečnik, ki je leta 1934 na Bledu postavil Marijino znamenje, katerega plašč ima na zadnji strani grb Kraljevine Jugoslavije v obliki dvoglavega orla s tremi ščiti njenih ustanovnih narodov.
Na osrednjem, ki je predstavljal Slovence, je izklesal Triglav in nad njim šestkrako zvezdo, kar označujemo kot zgodovinsko prelomnico. To je naredil ne glede na dejstvo, da je bil takratni uradni slovenski grb v obliki treh zvezd grofov Celjskih z dodanim polmesecem.
Na javnem natečaju za oblikovanje državnega grba je spomladi leta 1991 med pripravami na osamosvojitev zmagal predlog kiparja Marka Pogačnika, ki je v grbu upodobil goro Triglav pod tremi zvezdami grofov Celjskih ter dvema valovnicama, ki na dnu ščita predstavljata vodovje. Tako je načrtno zaokrožil podobo, ki nam jo je Prešeren naslikal v Krstu pri Savici:
»... kar svetla zarja
zlatí z rumenmi žarki glavo trojno
snežnikov kranjskih sivga poglavarja,
Bohinjsko jezero stoji pokojno, ...«
Himne sestavljata besedilo in glasba. V svojem prvotnem pomenu sicer niso bile nujno povezane z glasbo, njihova oblika in vsebina pa sta se skozi zgodovino spreminjali. Sprva so bile slavnostne pesmi, ki so jih v grški antiki prepevali v čast bogovom in junakom. Pod vplivom grških pesnikov so kasneje himne ustvarjali tudi veliki rimski pesniki, v srednjem veku pa so jih prepevali kot molitve v čast in zahvalo Bogu. Na začetku 19. stoletja so himne sočasno z družbenopolitičnimi spremembami pridobile nov pomen, z izoblikovanjem meščanstva in formiranjem držav pa postale tudi eden izmed njenih simbolov.
»Slovenska marseljeza«, Jenkova Naprej, je bila plod močne zunanje spodbude in domoljubja, porojenega iz nje. Davorin Jenko je melodijo na besedilo Simona Jenka napisal neposredno zatem, ko ga je 16. maja 1860 razjezilo protislovensko pisanje v podlistku dunajskega časopisa Die „alte“ Presse, ki ga je prebral v tamkajšnji Baderjevi kavarni. Ko jo je razburjen zapustil, se mu je med potjo v Prater v glavi porajala melodija, ki jo je nato zapisal v gostilni Zum braunen Hirschen. Prvikrat se je pela v javnosti 22. oktobra 1860 na prireditvi (bésedi) Slovanskega pevskega društva v dvorani pri Sperlu na Dunaju, od tod pa se je hitro razširila in vnemala rodoljube širom cesarstva. Pesem Naprej ni manjkala na nobeni narodni prireditvi in je bila celo nekaj časa prepovedana, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti. Vedno so jo peli na koncu bésed, taborov in drugih narodnih prireditev.
Ob petindvajsetletnici so 3. maja 1885 v ljubljanski čitalnici organizirali Jenkov večer, ob petdesetletnici pa je bila cela vrsta prireditev v čast pesnika in skladatelja slovenske narodne himne. V Ljubljani jo je pripravila Glasbena matica 6. novembra 1910, program zanjo pa je sestavil prav Davorin Jenko. Naprej je bila vedno opora Slovencem v njihovem narodnem boju, ne glede na različnost programov, ki so jih zastopale posamezne slovenske stranke v svojem nacionalnem, političnem ali kulturnem delovanju.
Slovenska narodna himna je tudi himna Slovenske vojske, ki se izvaja ob vojaških slovesnostih in sicer za državno himno.
Dopisnica s slovensko himno iz leta 1902. Srečko Krese, Naprej zastava slave, Mohorjeva družba, Celje, 1990, str. 30.
Zapis himne Slovenije. Matija Krečič, 2020.
Himna Slovenije je slavnostna pesem, ki s svojo besedno in glasbeno vsebino simbolizira narod in državo ter izraža spoštovanje. Njeno besedno sporočilo je vezano na zgodovinski spomin naroda, razkriva pa značilnosti in posebnosti naroda v času, ko je bilo napisano. Torej nosi pečat časa, prostora in družbe.
Himna Slovenije je zborovska skladba Zdravljica skladatelja Stanka Premrla (1880–1965), ki je bila objavljena 1. januarja 1906 na besedilo pesmi Zdravljica Franceta Prešerna (1800-1849), ki jo je v svoji prvi različici napisal za martinovo leta 1844 in ji dal naslov Zdravica.
Besedilo in glasba himne sta sicer avtonomna in lahko delujeta vsak zase. Pomembno pa je, da se zavedamo, da se himna lahko izvaja tudi brez besedila, v vokalni, instrumentalni in vokalno-instrumentalni obliki, če pa jo recitiramo, gre za pesnitev in ne več za himno. Osnova himne je vedno melodija oziroma glasba.
Zdravljico smo Slovenci povzdignili v himno, še preden je bila uradno priznana. V času prelomnih političnih dogajanj, razpada Jugoslavije, konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let, pa se je njen pomen še okrepil. Zdravljico je nekdanja Skupščina republike Slovenije kot slovensko himno sicer uzakonila 29. marca 1990, torej že pred osamosvojitvijo. Pol leta prej, 27. septembra 1989, pa je bil sprejet XII. amandma k ustavi SR Slovenije v Skupščini Socialistične republike Slovenije, v njem pa je bilo zapisano naslednje določilo: "Himna Socialistične republike Slovenije je »Zdravljica«".
Ustava Republike Slovenije, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991, je v 6. členu določila: »Himna Slovenije je Zdravljica.«
Evropska unija je Zdravljico 31. marca 2020 nagradila s prestižnim znakom evropske dediščine. Narodna in univerzitetna knjižnica, ki hrani najpomembnejše rokopisne verzije Zdravljice in vse tiskane izdaje, je s tem postala sedež spomeniškega območja Prešernove Zdravljice.
